Simon Sodja se je rodil leta 1899 na Blejski Dobravi. Leta 1906 je bil na železniški postaji, ko se je ob odprtju proge Jesenice–Gorica z vlakom peljal mimo Blejske Dobrave prestolonaslednik Franc Ferdinand. Vpoklicali so ga v vojsko, kjer se je najprej boril na italijanski fronti, nato pa je 9 mesecev prebil v slovenski vojski generala Maistra. Po končani prvi svetovni vojni se je 9 mesecev boril še v jugoslovanski vojski.

Leta 1917 je začel delati v železarni pri martinovkah, nato v tovarni elektrod na Blejski Dobravi, pred upokojitvijo pa pri parnih kotlih na Slovenskem Javorniku. Upokojil se je leta 1962. Z ženo Marijo sta se poročila leta 1927 in eno leto kasneje dobila edinega sina Saša.

Občina Jesenice mu je na predlog ZLSD leta 1998 podelila naziv častnega občana občine Jesenice kot še edinemu Maistrovemu borcu v občini Jesenice, istega leta pa je prejel tudi plaketo Slovenske vojske. Decembra 1999 mu je predsednik republike Milan Kučan ob dnevu samostojnosti podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Simon Sodja je leta 2001 v svojem 103. letu umrl na Blejski Dobravi.

Vir: gorenjci.si

Prof. dr. Jože Mencinger se je rodil leta 1941 na Jesenicah. Leta 1964 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, čez 10 let pa je prejel doktorski naziv na Pensilvanski univerzi v Philadelphiii (ZDA).

Od leta 1988 je redni profesor za gospodarski sistem in politiko na Pravni fakulteti, od leta 1993 do 2001 pa je bil njen direktor. Predaval je na univerzah v Mariboru, Zagrebu in Pittsburgu ter bil gostujoči znanstvenik na Mednarodnem centru za ekonomska raziskovanja v Torinu in Inštitutu za družbene vede na Dunaju. Uveljavil se je kot makroekonomist, zlasti na področju gospodarskih sistemov, ekonometričnih analiz slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva ter pri spremljanju tekoče ekonomske politike.

V letih 1990 in 1991 je bil podpredsednik slovenske vlade, odgovoren za gospodarstvo. Leta 2002 je bil izvoljen v državni svet za petletni mandat in nato še za enega. Leta 1995 je postal član evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, v obdobju 1998–2005 pa je bil rektor ljubljanske univerze.

Z dolgoletnim delom na gospodarskem, šolskem in znanstvenem področju je kot izjemen makroekonomist in publicist pomembno prispeval k politični in ekonomski osamosvojitvi Republike Slovenije, zato mu je Občina Jesenice leta 2000 podelila naziv častnega občana občine Jesenice, leta 2001 pa mu je bilo podeljeno tudi državno odlikovanje, tj. zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Vir: gorenjci.si

Rodil se je 26. oktobra 1911 v planinski družini Čop na Jesenicah. Njegov stric je bil znani alpinist, gorski vodnik in reševalec Joža Čop. Ker so imeli doma kavarno je končal gostinsko šolo. Zaradi poškodbe kolena se je kasneje  zaposlil v železarni na Jesenicah in tam delal do upokojitve. Po upokojitvi je s sestro Polono živel na Rodinah. Njegovo zapuščino hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

Ljubezen do gora mu je vcepil njegov stric, znani alpinist Joža Čop. Kot alpinist se je včlanil v slovenski gorniški klub Skala.
Po poškodbi se je pričel intenzivneje ukvarjati s planinsko fotografijo v fotoamaterskem odseku jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala. Poleg črno-belih planinskih fotografij je od leta 1950 ustvarjal tudi barvne diapozitive. Njegovo oko pa je bilo še posebej izurjeno za črno-belo fotografijo, postal je mojster za opazovanje svetlobe in njenih senc. Mojster za sceno, ki mu jo je postavila narava.

Veliko je razstavljal in predaval. Na predavanjih je skozi pravljico o Zlatorogu predstavil lepote planinskega sveta več kot 70.000 šolskim otrokom. Svoje delo je objavil tudi v monografijah. Njegovi izvrstni dokumentarni posnetki so objavljeni tudi v knjigi Slovenski kozolec (1993).

Za svoje aktivnosti je prejel več priznanj, leta 1996 tudi odlikovanje predsednika republike Slovenije s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge na področju planinske kulture in s tem naravovarstvene zavesti ter za življenjsko delo na področju planinske fotografije. Umrl je 5. januarja 2002 na Rodinah.

Vir: Portal KAMRA, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin

Rodil se je v Lescah. Kmalu so se z družino preselili na Javornik, kjer je oče dobil službo v železarni. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli. Oče je leta 1942 padel kot partizan, družino pa so izselili v nemška taborišča. Po vojni je nadaljeval šolanje in po nižji gimnaziji na Jesenicah zaključil Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral leta 1956. Potem je obiskoval še specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1960 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Tone Čufar na Jesenicah. Po dveh letih je pridobil status svobodnega umetnika. Do svoje prerane smrti je živel in ustvarjal na Javorniku.

Jaka Torkar ni bil le slikar, grafik in kipar, temveč tudi ilustrator, kaligraf, oblikovalec, kartograf, medaljer in kipar. Za veliki relief v sejni dvorani jeseniške občine je dobil Prešernovo nagrado gorenjskih občin. Leta 1988 je za svoje delo prejel državno oblikovanje red republike z bronastim vencem. Leta 2001 je na mednarodnem slikarskem ex-temporu v Galeriji Avsenik v Begunjah na Gorenjskem prejel prvo nagrado komisije kluba Avsenik, drugo nagrado strokovne komisije in prvo nagrado občinstva. V galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah je njegov doprsni kip. Po smrti je 11. februarja 2002 prejel naziv častni občan občine Jesenice kot posmrtno priznanje za svoje delo.

Ustvarjal je predvsem po naročilu, saj je imel od leta 1962 status svobodnega umetnika. V zgodnjih šestdesetih letih je ilustriral roman Trojanski konj Mihe Klinarja, Povest o železu inženirja Avgusta Karbe ter dokumentarno slikanico Od fužin do železarne Aleksandra Rjazanceva. Kasneje je ilustriral še pesniško zbirko Rdeča kantata Miha Klinarja. Udeleževal se je slikarskih kolonij, kjer je slikal predvsem krajine. V sedemdesetih letih je predvsem kiparil. Leta 1975 je ustvaril kip talca v Mostah. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1978 na Vrhniki, na kateri je razstavil mitološki cikel. V začetku osemdesetih let se je vrnil k slikanju panoram po naročilu. Posvetil se je tudi delovanju v likovnem klubu DOLIK na Jesenicah, kjer je organiziral več predavanj in tečajev. V tem obdobju je izdelal tudi celo vrsto doprsnih kipov, med katerimi je bil najbolj ponosen na kipa Simona Gregorčiča v Vrsnem in Matije Čopa pred osnovno šolo v Žirovnici. Naslikal je tudi več portretov, med katerimi najdemo portret prijatelja pisatelja Zdravka Slamnika – Pavleta Zidarja. Zadnjo veliko razstavo je ob slikarjevi sedemdesetletnici pripravil Gornjesavski muzej Jesenice v galeriji v Kosovi graščini na Jesenicah leta 2002.

Občina Jesenice mu je naziv častnega občana občine Jesenice podelila posthumno leta 2002.

Vir: gorenjci.si

Po končanju študija na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo kot diplomirani inženir tehniške fizike se je zaposlil se je na ŽIC-u (Železarski izobraževalni center) na Jesenicah kot profesor matematike in fizike na takratni tehniški srednji šoli. Leta 1969 se je zaposlil v Železarni Jesenice na Raziskovalnem oddelku. Sam je izdelal je elektronsko merilno napravo za rezanje blumov, ki je svojemu namenu služila enaindvajset let. Izdelek je bil prijavljen kot inovacija, v Beograd je bila poslana tudi patentna prijava. Naslednja naloga je bila študij delovanja elektronske naprave za odkrivanje napak v paličastem jeklu (Defectomat) firme Foerster. Izdelal je računalniški program, s katerim je bilo možno preveriti vse dotedanje raziskave dr. Foersterja. Program je omogočal tudi odgovor na vprašanje, česa ni mogoče odkriti z njegovo metodo. Leta 1976 se je udeležil svetovne konference NDT v Cannesu v Franciji, kjer so bile napake in pomanjkljivosti metode tudi predstavljene. Predstavitev se je končala s prikazom kratkega filma o vrtinčnih tokovih, ki je bil izdelan na raziskovalnem oddelku Železarne Jesenice in je bil prikazan na velikem platnu v veliki dvorani Cannskega filmskega festivala. Raziskovalno delo na področju matematičnega modeliranja metalurških procesov je bilo osnova za pridobitev znanstvenega naziva magistra fizike leta 1973, s področja defektoskopije pa je leta 1977 tudi doktoriral. Z raziskovalnim delom je nadaljeval, aktivno se je udeleževal tako evropskih kot svetovnih konferenc s področja preiskav brez porušitve (NDT), njegovi prispevki so vključeni v zbornike konferenc. Bil je tudi predsednik slovenskega društva NDT. Izvoljen je bil tudi za jugoslovanskega predstavnika in sodelavca v Mednarodnem inštitutu za varilstvo (IIW) v Parizu v komisiji Ve, ki se ukvarja s kontrolo zvarov brez porušitve. Na svetovni konferenci v Moskvi je leta 1982 prvič prikazal izračunano porazdelitev magnetnega polja v treh dimenzijah. Trditve so bile eksperimentalno preverjene in dokazane v Fraunhofferjevem inštitutu v Saarbruecknu. Računalniško je prikazal strjevanje jekla v kokilah in predlagal novo obliko kokil, ki omogoča zmanjšanje lunkerja in poveča izplen. Inovacija je bila tudi praktično preizkušena preverjena na Raziskovalnem oddelku železarne. Ker za inovacijo ni bilo zanimanja v jeseniški železarni, je odšel na novo delovno mesto v Iskro Kibernetiko v Kranj leta 1986. Leta 1996 je postal član Inženirske akademije Slovenije. Še vedno pozorno spremlja razvoj metod brez porušitve z elektromagnetnimi metodami in kot recenzent ocenjuje članke za nekatere mednarodne revije.

Sodeloval je tudi pri nastajanju Demosa in bil leta 1990 na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen za predsednika Skupščine občine Jesenice. To funkcijo je opravljal od leta 1990 do leta 1998. V času njegovega županovanja je potekalo kar nekaj projektov: projekt Julijana (pitna voda), izgradnja odlagališča odpadkov Mala Mežakla, organizacija olimpijskih iger treh dežel itd. Po koncu županovanja je bil dva mandata deloval kot občinski svetnik.

Nagrade in priznanja: nagrada Sklada Borisa Kidriča za iznajdbe in izpopolnitve v letu 1973 za iznajdbo Merilna naprava za rezanje blumov; nagrada Sklada Borisa Kidriča s področja matematično fizikalnih ved v letu 1984 za delo na področju neporušnih preiskav z elektromagnetnim poljem, častni občan Jesenic (2003).

Vir: gorenjci.si

Za vlogo kurirja v filmu Veselica je leta 1961 na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju prejel prvo nagrado Zlata arena. Dobil je tudi častno priznanje slovenskih filmskih delavcev, red dela z zlatim vencem, zlato vrtnico itd. Podelili so mu tudi naziv častnega občana občine Jesenice.

Bratko Škrlj se je pred vojno, po štirih letih osnovne šole na Jesenicah, vpisal na ljubljansko realko na Vegovi, ki je slovela kot najbolj zahtevna naravoslovna gimnazija v Ljubljani. Ko je izbruhnila vojna, je bil v drugem razredu gimnazije. Pouk je bil aprila 1941 prekinjen, vsi so dobili ustrezna spričevala in odšli domov na Jesenice. Vpisal se je na meščansko šolo, kjer je bila učni jezik nemščina. Po končanju le-te je končal tudi vajeniško šolo za ključavničarja. Tega poklica pa ni nikoli opravljal. Po partizanščini je čil in zdrav dočakal svobodo. Po letu 1945 se je vpisal na jeseniško gimnazijo in jo tudi uspešno končal. Nadaljeval je s študijem slovenskega in ruskega jezika.

Bogato pedagoško kariero je začel na Osnovni šoli Koroška Bela, Osnovni šoli Prežihovega Voranca na Jesenicah, Gimnaziji Jesenice in Srednji gostinski šoli na Bledu. Na Gimnaziji Jesenice je poučeval tako slovenski in ruski jezik. Leta 1969 je bil imenovan za ravnatelja Gimnazije Jesenice in leta 1983 za ravnatelja Gostinske šole na Bledu. Bil je ustanovitelj dveh pedagoških oddelkov na Gimnaziji Jesenice in ustanovitelj Srednje ekonomske šole na Jesenicah.

Bil je aktiven tudi na kulturnem in družbeno-političnem področju. Potrebno je omeniti njegovo vlogo v Kulturni skupnosti Jesenice, ko je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obnovljena Liznjekova domačija v sedanji občini Kranjska Gora. Na družbeno-političnem področju je bil dolgo vrsto let predsednik Združenja borcev in udeležencev NOB, ki združuje borce občin Zgornje Gorenjske.

Priznanja in nagrade: plaketa občine Jesenice za področje šolstva (1997), častni občan občine Jesenice (2004), zlati znak Gimnazije, Zlata plaketa ZZB NOB Slovenije za življenjsko delo (2009).

Vir: gorenjci.si

Anton Arh je vse svoje življenje posvetil človekoljubnim dejavnostim in gasilskim organizacijam. V obdobju 1978–1998 je bil predsednik Gasilske zveze Jesenice, pred tem pa je deloval kot predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Blejska Dobrava. V dvajsetih letih na čelu Gasilske zveze Jesenice je opravljal tudi funkcijo predsednika komisije za veterane pri tej zvezi. Njegovo vodilo je bilo vseskozi uveljavljanje gasilstva v občini Jesenice, v regiji in tudi na celotnem področju države. S svojimi organizacijskimi sposobnostmi in redoljubnostjo si je prizadeval in tudi uspel, da so gasilci vključeni v sistem zaščite, reševanja življenj, zdravja ljudi in premoženja.

Bil je bil pobudnik povezovanja z gasilci iz sosednje Avstrije in Italije. Veliko zaslug ima za tradicionalno gasilsko tekmovanje Treh dežel, ki je 30 let potekalo izmenično vsako leto v drugi državi in po katerem se je rodila ideja olimpiade brez mej. Za svoje delo pri povezovanju z zamejskimi gasilci je dobil več odlikovanj tudi odlikovanje, ki ga mu je podelil deželni glavar dežele Koroške za posebne zasluge, kar dokazuje priznanje njegovemu delu na področju povezovanja ljudi na obeh straneh Karavank. Povezovanju gasilcev je sledilo povezovanje na nivoju občin na obeh straneh Karavank.

Bil je član komisije za veterane pri Gasilski zvezi Slovenije, pri Gasilski zvezi Jesenice pa je bil zadolžen za stike z zamejci. Ob 130. obletnici gasilstva v Sloveniji je prejel gasilsko odlikovanje Gasilske zveze Slovenije in najvišjo gasilsko nagrado za delo v gasilski organizaciji, tj. kipec Matevža Haceta. Občina Jesenice mu je za njegovo delo in zasluge podelila naziv častnega občana občine Jesenice leta 2005.

Albin Felc je legenda jeseniškega, slovenskega in jugoslovanskega hokeja. Dokazal se je kot igralec, trener in športni delavec. Na Jesenicah, kjer je hokejsko odraščal, je v članski konkurenci igral med leti 1958 in 1965 ter 1967 in 1971 ter leta 1974. V vseh teh letih, štirinajstih, so bili Jeseničani državni prvaki. V jugoslovanskem prvenstvu je pustil izjemen pečat. S 426 zadetki in 302 podajama je bil najbolj učinkovit igralec državnih prvenstev nekdanje Jugoslavije. Pečat pa je pustil tudi v tujini, preizkusil se je v Švici, Italiji in sosednji Hrvaški, v Sloveniji pa je poleg Jesenic oblekel tudi dres Celja. Zaigral je tudi na treh olimpijskih igrah in 11 svetovnih prvenstvih, skupaj je za reprezentanco zbral 155 tekem in dosegel 82 golov in 91 podaj. Po koncu igralske kariere se je podal v trenerske vode, vodil ekipe Jesenic, Bleda, deloval pa je tudi v Italiji, Švici in na Hrvaškem. Kljub doseženim 73 letom hokej še vedno igra rekreativno. Za velik prispevek k popularnosti hokeja v Sloveniji in k prepoznavnosti Jesenic doma in po svetu so mu leta 2006 v jeseniški občini podelili naziv častni občan Občine Jesenice, leta 2012 pa je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov. Leta 2015 je prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu.

Boris Janez Bregant je osnovno šolo in nižjo gimnazijo končal na Jesenicah. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani na tehnični srednji šoli strojne smeri (1955-1959) ter Fakulteti za strojništvo v Ljubljani (1960-1965). Podiplomski študij s področja vzdrževanja in logistike v metalurgiji je opravil v Rimu v Italiji (1969-1970).

Že kot srednješolec in študent je opravljal razna priložnostna dela (raznašalec mleka, hišnik, kurjač, udeleženec mladinskih brigad). Po študiju je bil zaposlen v Železarni Jesenice, dvanajst let je bil tudi generalni direktor. Po tem je bil pet let direktor slovensko-italijanskega podjetja za uvoz in izvoz metalurških izdelkov Železarne Jesenice v Italiji. Vrnil se je na Jesenice in bil en mandat poklicno in en mandat nepoklicno župan občine Jesenice (1998-2006). V času županovanja je bil tudi državni svetnik.
Njegovi pomembnejši poklicni uspehi v Železarni so bili: razvoj novih proizvodov v Železarni Jesenice (podboji, opaži, profili, cestne ograje, vratni podboji), izgradnja nove jeklarne v Železarni Jesenice, vpeljana strategija uspešnega poslovanja Acronija, izdelava načrta sanacije Železarne Jesenice ter osvajanje evropskega trga nerjavnih proizvodov Acronija.

Njegovi pomembnejši uspehi v županski funkciji pa so bili: sprememba podobe mesta (Čufarjev trg, Stara Sava, Poslovna cona, Plavški travnik), dograjevanje Gimnazije Jesenice, ustanovitev Visoke šole za zdravstveno nego, ustvarjanje mestnega središča (selitev občinske uprave v zgradbo nekdanje uprave Železarne Jesenice, priprave za selitev upravne enote, Centra za socialno delo, banke, Obrtne zbornice in notariata v območje med ljubljansko in bohinjsko železniško progo ob stanovanjski novogradnji), ohranitev in oživitev starega fužinskega naselja z muzejem in glasbeno šolo, razvoj pomoči na domu, ustanovitev Ragorja, Centra za mlade ter skupnosti za pomoč zasvojencem Žarek. V času njegovega županovanja je Slovenija vstopila v Evropsko skupnost in zvezo Nato, kar je Jesenicam prineslo nove obveznosti in nove razvojne možnosti. Je tudi častni občan mesta Jesenice (2007).
Leta 2011 se je po zaključku mandata podžupana umaknil iz politike in se posvetil delu z upokojenci in medgeneracijskemu sodelovanju. Številne strokovnjake iz Jesenic je vključil v delo na jeseniških šolah, da bi čim več mladih usmerili v naravoslovne poklice, s skupino prostovoljcev v okviru projekta Starejši za starejše pa je posvečal socialni problematiki.

Nagrade in priznanja: red dela z zlatim vencem (1987), plaketa občine Jesenice (1979), Panzova nagrada (1989), odlikovanje zveze za tehnično kulturo, častni član Zveze inženirjev in tehnikov, častni član Pihalnega orkestra Jesenice - Kranjska Gora (2001), član Nadzornega sveta Slovenske razvojne družbe (2001), dobitnik priznanja Andragoškega centra Slovenije (2005).

Vir: gorenjci.si

Tomaž Ertl se je rodil leta 1932. Zaposlen je bil v Železarni Jesenice kot ključavničar, asistent na vzdrževanju, vodja oddelka za študij dela in časa in direktor kadrovskega sektorja. Vseživljensko učenje je bilo že tedaj njegov moto, saj se je izobraževal ob delu. Svojo delovno pot je sklenil leta 1990 po skoraj desetih letih dela v tedanjem republiškem sekretariatu za notranje zadeve kot republiški sekretar za notranje zadeve. Kjerkoli je Tomaž Ertl deloval, je vnesel veliko mero samoiniciativnosti in kreativnosti, predvsem pa razumevanja za človekovo ustvarjalnost in solidarnost. Za svoje delo je prejel več priznanj oziroma odlikovanj, med katerimi izstopata »red dela« in»red zasluge za narod s srebrnimi žarki«.

Njegovo življenjsko pot je zaznamovala akcija "Sever", ki je bila pomembna pri osamosvojitvi Slovenije. 27. novembra leta 1989 je tedanji sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl v republiški skupščini dejal: »Ljudi naj ne bo strah. Imajo svojo milico, ki bo storila vse, da bodo varni.« Akcija "Sever" je bila pomembna v procesu osamosvajanja Republike Slovenije, zato je kot taka ostala v spominu ljudi. Pisma zahvale ob uspešno opravljeni akciji so bila  posredovana iz številnih krajev Slovenije, ker je  bil s to akcijo ohranjen narodov ponos, dodana samozavest na nadaljnji poti osamosvajanja Slovenije v letih 1990 in 1991.
Tomažu Ertlu je Občina Jesenice leta 2008 podelila naziv častnega občana občine Jesenice. Umrl je leta 2012.

Po rojstvu v Ljubljani je najprej živela na Javorniku, med vojno pa na Blejski Dobravi, kjer je tudi začela obiskovati osnovno šolo. Leta 1945 se je z družino vrnila na Javornik, s šolanjem nadaljevala na Koroški Beli in nato na jeseniški gimnaziji. Sočasno se je učila igrati klavir. Najprej jo je poučeval stari oče bratov Lorenz (Trio Lorenz) in krajši čas razredna učiteljica Berta Rabič. Leta 1949 je bila sprejeta v razred prof. Bože Černivec na Glasbeni šoli Jesenice. Tam je ostala do svojega 16. leta,  ko je šolanje nadaljevala v Ljubljani na Srednji glasbeni šoli in obenem končala zadnja dva letnika Prve državne gimnazije. Po maturi (1955) se je odločila še za vzporedni študij zgodovine na Akademiji za glasbo.

Spomladi leta 1959 je začela poučevati klavir in nauk o glasbi na Glasbeni šoli Jesenice. Nekaj mesecev je kot zunanja sodelavka poučevala tudi na osnovni šoli, zatem pa na jeseniški prevzela nov predmet estetska vzgoja. Pridružila se je ljubiteljskemu kulturno-izobraževalnemu klubu KRI - Klub redkih idealistov in prevzela področje glasbe. Ustanovila je študijski pevski zbor, vodila  je tudi mešani pevski zbor v Žirovnici.

Po strokovnem izpitu je postala zunanja sodelavka na Glasbeni šoli Center, leto zatem pa izvajalka eksperimentalnega pouka na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje. Po končanem projektu leta 1971 je bila izvoljena v naziv predavateljice za metodiko glasbene vzgoje in solfeggio na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Na Akademijo za glasbo je bila povabljena leta 1979 kot nosilka glasbene didaktike. Leta 1988 je postala prva doktorica glasbeno-pedagoških znanosti v Jugoslaviji. V času od 1989-93 je bila prodekanica, dva mandata je bila v Svetu Univerze, delovala je v odborih za vprašanja vzgojno-izobraževalnega dela, mednarodno sodelovanje in podiplomski študij. Več  let  je bila predstojnica oddelka za glasbeno pedagogiko.  Ob bogati bibliografiji so izjemnega pomena njeni didaktični priročniki in glasbeni učbeniki, ki so deloma izšli tudi v madžarščini in italijanščini. Je prva slovenska avtorica, ki je oblikovala didaktične zbirke za vse razrede osemletne in devetletne osnovne šole. V študijskem letu 2008/2009 je  prejela naziv zaslužne profesorice ljubljanske univerze.

Nagrade in priznanja: priznanje tedanje izobraževalne skupnosti (1971), najvišje državno priznanje - nagrada Republike Slovenije na področju šolstva za delo na vzgojno-izobraževalnem področju (1994), nagrada slovenskega društva za visokošolsko didaktiko - Sokratovo odličje za posebej zavzeto in odlično pedagoško delo v visokem šolstvu (2003), častna občanka občine Jesenice (2015).

Mag. Peter Kunc, roj. 1934, je osnovno šolo obiskoval na Vrhniki, nato pa šolanje nadaljeval na gimnaziji in strojni fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomiral. Takoj po diplomi se je zaposlil v Projektivnem biroju Železarne Jesenice kot inženir projektant, nato pa je v petih letih napredoval v konstrukterja - vodja grupe. Ker je bila njegova usmeritev energetika, je bil leta 1966 imenovan za vodjo energetskega gospodarstva. Leta 1968 je bil imenovan za direktorja in nato leta 1972 za generalnega direktorja Železarne Jesenice. To delo je opravljal do leta 1979, ko je napredoval v Poslovodni odbor Slovenskih železarn, odgovoren za energetiko in razvoj.

Leta 1967 je uspešno zaključil tretjo stopnjo študija na strojni fakulteti in po zagovoru teme »Racionalna raba energije v metalurških procesih« pridobil naziv magister strojništva. Leta 1974 je harvardski univerzi zaključil mednarodni seminar Manager.
Z njegovim prihodom v Železarno Jesenice so se pričele korenite spremembe v razvojni politiki jeseniške in tudi jugoslovanskih železarn. Kot energetik je zagovarjal usmeritev, da je smotrno na posamezni lokaciji proizvajati le tista jekla, ki imajo zagotovljeno dolgoročno perspektivo, predvsem v pogledu transporta, energetske oskrbe, znanja in tradicije. S primerno strategijo in vztrajnostjo je dosegel možnost spremembe razvojnih načrtov tako v Ljubljani kot v Beogradu. Za Jesenice je ta usmeritev v elektro jekla za strojegradnjo in kemično industrijo ter posebne namene pomenila možnost dolgoročnega obstoja in ekološko sanacijo.

Poleg njegove uspešne službene poti, je bil mag. Peter Kunc aktiven tudi na športnem področju. Bil je atlet, nogometaš in košarkar. Rad je sodeloval na medobratnih igrah Železarne Jesenice in je bil aktivni zagovornik delavskega razvedrila, zato je Železarna za razvite oblike rekreacije prijela Bloudkovo priznanje. Izkazal se je tudi kot logistik v smučarski reprezentanci Jugoslavije v času priprav na olimpijske igre v Sarajevu. V alpski smučarski reprezentanci je kot strateg pomagal v boju z vrhunsko špico na svetu. Pomagal je združevati vse najbolj kreativne sile športa za prodor na moški smučarski vrh. Zagovarjal je vzgojo na osnovi strokovne športne doktrine, ki temelji na genetiki, etiki in estetiki. Pomagal je zagotavljati pogoje za trening smučarskih talentov, poleg tega pa je aktiviral velik potencial prostovoljcev tudi v drugih športnih panogah – v gimnastiki, hokeju, košarki, odbojki.

Po rehabilitaciji po možganski kapi je ustanovil Društvo za življenje po kapi. Bil je prvi predsednik tega društva, v dvajsetletnem predsedovanju pa je poskrbel tudi za izobraževanje številnih bolnikov z občine Jesenice ter za njihovo družabno aktivno življenje. Danes je častni predsednik društva.

Nagrade in priznanja: Red dela z zlatim vencem, orden Republike z bronastim vencem, Pantzovo priznanje Železarne Jesenice, častni predsednik Združenja bolnikov po možganski kapi, častni znak občine Bled, častni občan občine Jesenice.

Vojno je kot otrok preživel v Žirovnici na Gorenjskem. Šolal se je na Breznici, Jesenicah, Koroški Beli in v Ljubljani. Po končani srednji tehnični šoli se je odločil za študij na Višji šoli za telesno vzgojo oziroma Visoki šoli za telesno kulturo (VŠTK).  Diplomiral je z  nalogo "Taktična priprava odbojkarja" (1963). V času študija je opravil tudi specializacijo za višjega trenerja in organizatorja rekreacije. Zaposlil se je kot športni pedagog na Osnovni šoli Borisa Kidriča v Ljubljani in kasneje kot poklicni rekreator v Železarni Jesenice. Leta 1966 se je zaposlil kot športni pedagog v Železarskem izobraževalnem centru (ŽIC). Pozornost je posvetil športnim talentom, saj je bilo v ŽIC-u veliko nadarjenih telovadcev, hokejistov, smučarjev, košarkarjev, nogometašev, odbojkarjev in atletov.  Leta 1968 je postal predavatelj športne vzgoje na Filozofski fakulteti v Ljubljani in zunanji predavatelj na VŠTK. Od leta 1973 je bil na katedri za odbojko kasnejše Fakultete za šport zaposlen do upokojitve. Leta 1978 je opravil magisterij iz kineziologije s temo "Manifestne in latentne dimenzije odbojkarske motorike".

Bil je odličen igralec odbojke (jugoslovanska zvezna liga) in reprezentant (Slovenija, Jugoslavija) ter trener in selektor državnih odbojkarskih reprezentanc: v letih od 1975 do 1979 je bil trener in selektor jugoslovanske moške reprezentance, dve leti (od 1986 do 1987) selektor španske reprezentance, od leta 1990 do 1996 pa selektor slovenske članske reprezentance. Z jugoslovansko reprezentanco je kot trener osvojil prvo bronasto medaljo na EP (1975) in dve zlati na Sredozemskih igrah (1975 za Jugoslavijo in 1987 za Španijo). Na tekmovanju Nord Cup je leta 1995 osvojil prvo mesto za Slovenijo. Slovensko reprezentanco je po osamosvojitvi vodil na prvih tekmah njenega prebijanja med evropsko in svetovno elito (SC'92, SI'93) ter na kvalifikacijah SP'94,  EP'95 in SC'96. Nastopal je v Evropi, Afriki, Aziji in Ameriki. Seminarje za trenerje in igralce je pripravljal v Sloveniji, Jugoslaviji in Španiji, predaval na univerzah v Beogradu, Novem Sadu, Skopju, Sarajevu ... Na mednarodnih tekmovanjih je vodil klube: OK Jesenice, OK Modričo, OK Gradis Maribor, OK Tovil - Olimpijo iz Ljubljane in OK Arrital (Pordenone).

Vir: gorenjci.si

Valentinu Cundriču, pesnik, pisatelj dramatik in slikar, se je rodil leta 1938 na Poljšici pri Bledu. Po končani diplomi je bil vsa leta povezan z literarnim utripom Jesenic. Na Jesenicah smo se s poezijo Valentina Cundriča neposredno srečevali še v času njegovega študija v Ljubljani, izmenjavali misli in želje in še trdneje povezali od ustanovitve Kulturno umetniškega kluba Toneta Čufarja dalje, med katerimi je bil tudi Valentin Cundrič ustvarjalno prisoten, in njegovo poezijo in druge literarne prispevke srečujemo v vseh 73 številkah »Listov«, vse tja do decembra 1987.

Valentin Cundrič je svoja dela začel objavljati že v »Mladih potih« 1955/56, sodeloval pa je tudi v Reviji 57, Naši sodobnosti, Novih obzorjih, Naših razgledih, Sodobnosti, Problemih in Dialogih, v revijah Prostor in čas ter Nova revija.

Od njegove prve pesniške zbirke »Krotko jutro« (1961) je izdal že več kot 100 pesniških zbirk, veliko v samozaložbi, med katerimi sta bili še zlasti odmevni zbirki doma in v tujini »Na gori spremenjenje« (sonetni venec sonetnih vencev), »Razglašenje pildov« (sonetni venec sonetnih vencev). Vseh sonetnih vencev sonetnih vencev pa je kar osem: Molitvenik peščeni, Na gori spremenjenje, Nasmehi, Ginungagap, Remphambog, Razglašenje pildov, Terjatve in Pamtivid. Izdal je tudi več zvezkov različne proze in razprav o jeziku: »Blaga beseda jezika«, »Izzajezik«, »Jezik staroselec«, »Jezik, božja podoba in sličnost.«

V založbi naše Male Čufarjeve knjižnice je izšel njegov prvi sonetni venec sonetnih vencev »Soneti« (1973), in ta knjiga je uvrščena med mejnike 20. stoletja, o njej pa je izšla tudi študija – knjiga »Sonetni prelom«.

Valentin Cundrič je izjemno plodovit pesnik, čigar pero je še vedno zelo aktivno. Od preproste mladostne, še novoromantično ubrane poezije, je v poznejših zbirkah prešel k izrazitejšemu modernizmu in zapletenejšim oblikam.

Preden je Slovenija uradno postala sestavni del evropske skupnosti, velja poudariti, da je Valentin Cundrič s svojo poezijo že mnogo let pred njo vstopil v Evropo in svet, kar dokazuje tudi Enciklopedija Britannica, v kateri so omenjeni le trije slovenski pesniki, Veno Taufer, Dane Zajc in Valentin Cundrič, ustvarjalci poezije v obdobju od 1950 do  2000.

Vpisal se je tudi v Antologijo svetovnega in slovenskega soneta. Njegova dela so že pred mnogimi leti prestopila občinske in državne meje ter ga uvrstila v sam svetovni vrh sodobnih literatov, ki so ponesli ime tudi občine Jesenice v svet. V letu 2009 je izšla pesniška zbirka Živmutec, ki je bila ocenjena kot ena najboljših slovenskih pesniških zbirk.

Stvaritve Valentina Cundriča, prejeta različna priznanja, njegov literarni vpliv in ugled doma ter po svetu kot občana občine Jesenic, so utemeljile podelitev naziva častni občan občine Jesenice, ki ga je prejel leta 2012.