Spoštovane Jeseničanke in Jeseničani, občanke in občani! Pred dobrim letom sem poln novih zamisli zasedel županski stol občine Jesenice. Pred tem sem delal kot novinar in po dobrem letu dela opažam, da se pogled na življenje v lokalni skupnosti z županske funkcije precej razlikuje od pogleda iz novinarskih vrst. A, ne glede na to, ohranjam prepričanje, da imamo na Jesenicah obilo razlogov za ponos, pa čeprav nam tudi skrbi ne manjka.

Pojav koronavirusa SARS-CoV-2 (Covid-19) že močno vpliva na naša življenja. Morali bomo spremeniti naše ustaljene navade in se prilagoditi novonastalim razmeram, pri čemer moramo največ pozornosti nameniti zaščitnim ukrepom za preprečevanje širjenja virusa. Najpomembnejše opozorilo ZA VSE NAS ostaja: OSTANI DOMA.

Samo SKUPAJ lahko omejimo oziroma preprečimo nadaljnje širjenje nevarnega virusa.

Kultura je draga, a je nekultura še dražja, je rek, ki mi občasno pride na misel. V zadnjih dneh je spet vzniknil iz spomina. Povod, da sem se ponovno spomnil na znan rek, so dale fotografije nekakšnih grafitov ali bolje rečeno čačkarij narejenih z barvnimi razpršilci, ki so v minulih dneh med drugimi nastale na Stari Savi (podobno je bilo pred dnevi tudi na Koroški Beli). Bolj kot dejstvo, da je treba te čačkarije odstraniti (kar predstavlja dodatne naloge za komunalne delavce in nepotreben strošek za lokalno skupnost), me zanima odnos, ki so ga avtorji pokazali do našega skupnega okolja. Ta odnos ne kaže niti spoštovanja (tuje lastnine), niti odgovornosti do okolja, še manj kaže ustvarjalnosti, odsotna je tudi vsakršna družbena kritika tako, da o smiselnosti takšnega početja sploh ne razpravljamo. Racionalne razlage za tovrstne intervencije, skratka, ni. Odnos avtorjev do okolja lahko brez zadreg označimo za brezbrižnega. In takšen odnos ni odnos, na katerega bi bili v katerikoli družbi lahko ponosni.

Sodobni svet je močno prepleten in soodvisen, tako da ima lahko vsaka sprememba širok vpliv na življenje in različne dejavnosti. Tako je odstop predsednika vlade Marjana Šarca povzročil kar nekaj skrbi in zadreg na ravni nacionalne politike. Vplivov oziroma posledic padca vlade se ne moremo izogniti niti na lokalni ravni, tudi na Jesenicah.

Eno najbolj zahtevnih vprašanj, s katerimi se že precej časa soočamo v občinski upravi, je prav gotovo vprašanje ravnanja z odpadno embalažo, ki se kopiči tik ob odlagališču na Mali Mežakli. Država rešitve (postavitev sežigalnice) še nima in jo mora poiskati razmeroma hitro. Padec vlade pospeška tej dejavnosti zagotovo ni dal, zato imamo dodatne skrbi tudi na Jesenicah.

Občinski svet bo na seji prihodnji teden ponovno obravnaval predlog uskladitve cen komunalnih storitev podjetja Jeko. Vprašanje uskladitve cen, ki bo zaposlovalo lokalno politiko, nekaj časa že zaposluje občinsko upravo, tema pa je brez dvoma zelo pomemba tudi za naše občanke in občane.

Za začetek si poglejmo nekaj dejstev. Dejstvo je, da se cene komunalnih storitev že nekaj let niso uskladile in da smo predolgo odlašali s tem, da bi to neprijetno vprašanje prišlo pred odločevalce. Dejstvo je tudi, da se je v tem obdobju dograjevalo komunalno (kanalizacijsko, vodovodno) omrežje in se je s tem povečevala vrednost tega omrežja. Dejstvo je, da podjetje Jeko na posameznih področjih, kot so oskrba z vodo, kanalizacija, čiščenje odpadnih voda, urejanje javnih površin, ne posluje pozitivno (do 2017 so imele posamezne dejavnosti izvajanja obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja pozitiven rezultat poslovanja, a je to zagotavljalo usklajevanje višine cen leta 2014 in 2016, od 2018 dalje pa je rezultat poslovanja negativen). Dolgoročno to seveda ni sprejemljivo in je treba ukrepati. Povišanje cen ni priljubljen ukrep, a je nujen; zavedamo se tudi, da vsak tovrstni ukrep ne more biti sprejet z naklonjenostjo. Res pa je še, da podjetje Jeko znosen končni finančni rezultat ustvarja na račun hitre(jše)ga zapolnjevanja deponijskega prostora na Mali Mežakli. Dolgoročno lokalni skupnosti to ni v korist.

S plesnimi koraki in v dobri družbi smo tudi na Jesenicah vstopili v novo leto. Prehod v novo leto smo izkoristili za pregled opravljenega dela v lanskem letu, nekoliko bolj ležerni praznični dnevi pa so nam omogočili, da smo začutili nekaj zadovoljstva po opravljenem delu v lanskem letu.

Prvi delovni dan v novem letu se je praznično vzdušje in ležerno obdobje nepreklicno končalo, hkrati je nastopil čas za snovanje načrtov, postavljanje ciljev, razdelitev nalog med sodelavce v občinski upravi. Še naprej ostaja eden najpomembnejših ciljev mojega delovanja spodbujanje sodelovanja in povezovanja v lokalni skupnosti ter krepitev odnosov med občankami in občani na eni strani ter Občino Jesenice na drugi.

Eden od ciljev, ki je pred nami v tem mandatu in se ga bomo s sodelavci lotili v letošnjem letu, je vzpostavitev participativnega proračuna, to je soodločanja občanov o porabi dela proračunskih sredstev. Odločitev Občinskega sveta, ki je na decembrski seji ob obravnavi proračuna odločil, da v proračunu za letošnje leto ne potrdi predvidenih sredstev za financiranje izvedbe aktivnosti za uvedbo participativnega proračuna, me je neprijetno presenetila.

V matematiki je ena plus ena vedno lahko le dve, medtem ko je v družbenih (in političnih) odnosih ena in ena lahko tudi več kot dve. Verjamem, da je mogoče politiko voditi tako, da pri seštevanju posameznih elementov dobimo višji rezultat.

Skupaj smo močnejši, je znani rek, ki se ga rad spomnim pri županskem delu v Občini Jesenice. Na ta način se ustvarja tudi družbena kohezivnost, družbena dodana vrednost, ustvarja se identiteta.

Z vprašanjem Kdo sem, Jeseničan? sem že večkrat izpostavil pomen identitete v naši lokalni skupnosti. Identiteta Jesenic povzema bistvene značilnosti našega lokalnega okolja. Na ta način se ustvarja edinstvena podoba našega okolja, po kateri se razlikuje od drugih.

Bistvene značilnosti naše skupne lokalne podobe je v zadnjih sedmih stoletjih brez dvoma najbolj izrazito opredelilo železarstvo. V zadnjih dobrih sedmih desetletjih je naša skupna podoba dobila pomemben temelj tudi v najhitrejšem ekipnem športu – hokeju.

Železarstvo – jeklarstvo še vedno bistveno zaznamuje našo lokalno podobo in bojazni, da bi se to spremenilo ni, medtem ko je hokej v zadnjih letih izpostavljen večjim tveganjem. Naloga lokalne skupnosti je, da tveganja omeji, če jih že ne more povsem izničiti.

V sredo je padel zastor na 32. Čufarjevih dnevih. Osrednja prireditev ljubiteljskih gledališč Slovenije in zamejstva je na oder Gledališča Toneta Čufarja privabila tiste ljubiteljske ustvarjalce, ki so v lanski sezoni na odre slovenskih gledališč (po oceni selektorja festivala) postavili najboljše predstave. Občinstvo na Jesenicah je tako tudi letos lahko uživalo v predstavah. Veseli nas lahko, da imajo Jesenice tudi zaradi Čufarjevih dni posebno mesto na slovenskem gledališkem zemljevidu.

Na prvi pogled bi se festival ljubiteljskih gledališč lahko zdel nepomemben. A se festival že lahko pohvali z dolgoletno in bogato tradicijo. Visoka kakovost predstav, ki so vključene v tekmovalni program Čufarjevih dni, vsako leto dokazujejo, da se je Čufarjevih dni upravičeno prijela oznaka Borštnikovo srečanje slovenskih ljubiteljskih gledališč. Na Jesenicah smo na to oznako ponosni.