• Uvedba Cengiza v delo v nekaj dneh
• Poleg druge cevi še dve obnovi
• »Tako, draga Marjanca ...«
• Prva skladba je posvečena babici
• Oživili jeseniški pustni karneval
• Letos obnova treh otroških igrišč
• Polomili sto petdeset količkov za sneg
• Nudijo varen prostor za osebe LGTB+
• Marca nov dobrodelni koncert za nova okna

Kultura je draga, a je nekultura še dražja, je rek, ki mi občasno pride na misel. V zadnjih dneh je spet vzniknil iz spomina. Povod, da sem se ponovno spomnil na znan rek, so dale fotografije nekakšnih grafitov ali bolje rečeno čačkarij narejenih z barvnimi razpršilci, ki so v minulih dneh med drugimi nastale na Stari Savi (podobno je bilo pred dnevi tudi na Koroški Beli). Bolj kot dejstvo, da je treba te čačkarije odstraniti (kar predstavlja dodatne naloge za komunalne delavce in nepotreben strošek za lokalno skupnost), me zanima odnos, ki so ga avtorji pokazali do našega skupnega okolja. Ta odnos ne kaže niti spoštovanja (tuje lastnine), niti odgovornosti do okolja, še manj kaže ustvarjalnosti, odsotna je tudi vsakršna družbena kritika tako, da o smiselnosti takšnega početja sploh ne razpravljamo. Racionalne razlage za tovrstne intervencije, skratka, ni. Odnos avtorjev do okolja lahko brez zadreg označimo za brezbrižnega. In takšen odnos ni odnos, na katerega bi bili v katerikoli družbi lahko ponosni.