Župan občine Jesenice

Blaž Račič

Blaž Račič

Blaž Račič

Juliana bike je nov turistični produkt, s katerim je bila na širšem območju Julijskih Alp nadgrajena zelo dobro sprejeta pohodniška pot okoli Triglavskega narodnega parka, ki je poimenovana Juliana trail. Konec junija je bila tako pred Planinskim muzejem v Mojstrani uradno odprta še kolesarska pot Juliana bike. Otvoritve sem se udeležil skupaj z Majo Pak, direktorico Slovenske turistične organizacije, Jožetom Rovanom iz Planinske zveze Slovenije, županov in številnih drugih predstavnikov lokalnih skupnosti in turizma. To dokazuje, da gre za pomembno pridobitev, ki jo podpirajo najvidnejši predstavniki slovenskega turizma, podpirajo jo nevladne organizacije in njihovi člani, podpiramo jo v lokalnih skupnostih.

Občina Jesenice je stopila na pot razvoja turizma in veseli me, da ena od treh pristopnih etap do krožne trase Juliana bike poteka tudi skozi Občino Jesenice in da se na ta način v naši občini vključujemo v širše, regionalne projekte povezovanja in sodelovanja na področju turizma. Verjamem, da se s tem tudi na področju kolesarstva (in če rečemo na splošno, na področju mobilnosti) za nas odpirajo nove priložnosti.

Podelitev diplom študentom ob zaključku študija je poseben dogodek. Še najbolj poseben je za študente, ki formalno zaključijo šolanje. Poseben je za starše, ki se veselijo dosežka potomca, poseben dogodek je za šolo. Tako bo posebna in svečana tudi današnja podelitev diplom diplomantom Fakultete za zdravstvo Angele Boškin, ki je poleg za vse naštete pomembna tudi za lokalno skupnost, torej za Občino Jesenice kot njeno ustanoviteljico.

V obdobju, ko se v gorenjski javnosti krepi razprava o potrebah in investicijah v zdravstvu, je svečanost ob podelitvi diplom študentom lepa priložnost tudi za Občino Jesenice, da ponovno opozori na izjemno vlogo in pomen, ki ga ima za lokalno okolje, ter da še posebej izpostavimo odnos lokalne skupnosti in Fakultete do Splošne bolnišnice Jesenice (SBJ).

Večkrat smo že izpostavili velik pomen ohranitve dejavnosti splošne bolnišnice na območju naše občine ne le za naše občane, ampak tudi za Fakulteto ter tudi za naša razvojna prizadevanja in nenazadnje tudi za enakomeren razvoj regije. Še vedno sledimo našemu strateškemu cilju, to je da Jesenice (p)ostanejo zdravstveno središče regije. Vztrajamo, da je dejavnost splošne bolnišnice eden od temeljev naših razvojnih stremljenj na področju zdravstva, ki smo jih z ustanovitvijo FZAB odločno podprli že pred leti.

S sprostitvijo ukrepov zaradi epidemije koronavirusa so se spet odprle možnosti za organizacijo različnih (kulturnih) prireditev. Po več kot pol leta od zadnje kulturne prireditve, ki sem se je udeležil sredi oktobra lani (premiera predstave Slastni mrlič v izvedbi mladinske gledališke skupine v Gledališču Toneta Čufarja), sem se pred dnevi udeležil otvoritve razstave zabavno - izobraževalnega stripa z naslovom Kaj so nevladne organizacije v kulturni dvorani Julke in Albina Pibernika na Slovenskem Javorniku.

Javno kulturno življenje se spet prebuja in tega se veselim, prav tako se veselim, da so kulturna društva kljub epidemiji ohranila dejavnosti, čeprav v prilagojeni obliki.

Po cepljenju večjega števila ljudi, ki je omogočilo omejevanje širjenja koronavirusa in več kot polletnem zaprtju vsega javnega življenja smo tako na dobri poti, da se ustvarjalci kulturnih vsebin spet lahko javno predstavijo in da se tudi obiskovalci lahko udeležijo teh prireditev. Osnovni pogoj za organizacijo kulturnih prireditev, ki so tudi priložnosti za druženje, srečanja, izmenjavo mnenj in razmišljanj, je izpolnjen. Zdaj skupaj z organizatorji prireditev in ustvarjalci upam, da želja po udeležbi na kulturnih prireditvah zaradi korona razmer in različnih omejitev ni povsem pošla.

Hokejisti HDD SIJ Acroni Jesenice so državni hokejski prvaki. Naslov so osvojili po izjemno razburljivem zaključku sezone, ko so v finalni seriji še tretjič na gostovanju pokorili večne rivale iz prestolnice. Za Jesenice je vsaka osvojena zvezdica vedno zelo pomembna in tudi letos nam je prinesla obilo dobre volje ter uživanje v ponosu. S tem je jeseniški hokej in z njim celoten jeseniški šport dobil pomembno spodbudo.

Naši hokejisti so tudi v koronavirusnem letu potrdili, da ima hokej na Jesenicah upravičeno posebno mesto in da sedanji rod hokejistov nadaljuje bogato tradicijo. Še najbolj me je v finalni seriji navdušil pristop in odnos naših fantov do igre, do hokeja. Čeprav so bogatejši tekmeci in z zasedbo z več zvenečimi imeni veljali za favorite, pa so naše fante krasile vztrajnost, nepopustljivost, predvsem pa ekipni duh.

Navijači smo – na žalost ne v živo, ampak le v televizijskih prenosih – lahko med drugim gledali izjemno borbenost, ko so tudi s telesi zaustavljali plošček. Takšna posredovanja kažejo pripravljenost tvegati tudi poškodbo – za čim boljši rezultat svoje ekipe. Temu bi lahko rekli ekipni duh, ko se člani ekipe v celoti podredijo ekipnemu cilju. Tako slogan kluba, »ena ekipa, eno srce«, uresničujejo na ledu.

Uvedba participativnega proračuna v občini Jesenice je bila ena od mojih predvolilnih zavez, ki je ta teden začela dobivati bolj konkretno podobo. Projekt je namenjen zadovoljevanju potreb občank in občanov v posameznih lokalnih okoljih. Še pomembnejši je projekt po moji oceni zato, ker omogoča gradnjo zaupanja v skupnosti. Brez zaupanja ni mogoče graditi skupnosti, še manj je mogoče graditi ponosno skupnost.

Ta teden smo že izvedli prve (virtualne) delavnice, ki so namenjene predstavitvam koncepta izvedbe participativnega proračuna, postopkov in način sodelovanja občanov. Delavnice bodo potekale še ta teden. Do 11. junija bomo zbirali predloge občanov, občani pa bodo z glasovanjem konec avgusta in na začetku septembra izbirali projekte, ki jih bomo vključili v občinski proračun in predvidoma izvedli prihodnje leto oziroma leta 2023.

 

Pred nami je mesec maj, za marsikoga, tudi zame, eden najlepših mesecev v letu. Mesec maj je mesec pomladi, pravijo mu tudi mesec ljubezni, je mesec, ko je narava že prebujena po zimskem spanju, mesec, ko v naših krajih spet lahko pozdravljamo ptice selivke in, ja, maj je tudi mesec, ko na pobočjih pod Golico zacvetijo narcise (ali ključavnice, kot jim tudi rečejo domačini) in so narcisne poljane spet odete v belo.

V občini Jesenice je cvetenje narcis najbolj zanimiv naravni pojav. Vsako leto v mesecu maju cvetoče ključavnice na pobočja pod Golico privabijo številne radovedneže, ljubitelje cvetja (in narave), pohodnike, planince, skratka številne obiskovalce od blizu in daleč.

 

Občinski svet pred dnevi ni potrdil spremembe cen obdelave odpadkov in v veljavi ostajajo stare cene, ki ne pokrivajo vseh stroškov obdelave, odvoza in sežiga odpadkov. Dejavnost javne gospodarske službe obdelave odpadkov mora zagotavljati lokalna skupnost. Lahko jo opravlja sama, lahko pa poišče zasebnika in mu podeli koncesijo. Občina Jesenice je pred leti koncesijo podelila podjetju Ekogor. Naša prizadevanja, da bi zmanjšali nakopičene skladiščene odpadke na Mali Mežakli, se zadnjega pol leta uresničuje. S postopnim nadaljevanjem zmanjševanja kupa skladiščenih odpadkov v prihodnjih treh letih bi omejili še moteč smrad.

 

Občina Jesenice 20. marca praznuje svoj občinski praznik. Osrednjo slovesnost so občani in druga zainteresirana javnost zaradi covid razmer prvič lahko spremljali virtualno, prek video posnetka, v nadaljevanju pa v celoti objavljamo nagovor župana Blaža Račiča ob omenjenem prazniku:

V teh dneh mineva natanko eno leto, kar se je v Sloveniji življenje zaradi pojava nevarnega in nalezljivega koronavirusa covid-19 precej spremenilo. Virus je vplival na življenje ljudi, skupnosti in različnih organizacij – tudi v občini Jesenice. Eno leto po pojavu virusa pri nas v Sloveniji in tik pred praznikom Občine Jesenice imamo priložnost, da se ozremo nazaj (in pogledamo tudi v prihodnost).

Po zelo zahtevnem letu, ki je za nami, se mi zdi bistveno spoznanje, ki se odraža v znanem reku, da prijatelja spoznaš v nesreči. Če razmere po pojavu koronavirusa razumemo kot nesrečo, smo skupaj v teh razmerah lahko spoznali, kako se na zaostrene razmere odzivajo posamezniki in kako družba. S spoznanjem smo lahko zadovoljni: naši ljudje imajo čut za sočloveka in so mu pripravljeni priskočiti na pomoč. To je, vsaj zame osebno, eden najpomembnejših naukov, ki se je oblikoval v zadnjem letu.

Živimo v obdobju, ko svet pleše po notah neoliberalizma in ko se trgajo medosebne in s tem družbene vezi, ko posameznik izgublja svojo vrednost, ko je maksimiranje dobička za vsako ceno pogosta mantra kapitala. V teh okvirih me je skrbelo, da bi kot skupnost v kriznih razmerah pozabili na najbolj ranljive posameznike v družbi, na najmlajše, starejše, bolne, invalide, brezposelne in druge podobne skupine. Skrb se je na srečo vsaj za zdaj izkazala za neutemeljeno.

Dolga stoletja so Jesenice poznane kot železarski kraj. V nekdanji skupni državi so bile Jesenice tudi zelo pomembno železniško vozlišče in kraj prehoda čez državno mejo. Tu so delovale številne državne službe (carina, policija, veterina ipd.), uveljavljena so bila številna podjetja s področja prometa, transporta, logistike, ki so tudi dajala ton življenju v kraju med Mežaklo in Karavankami. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije je samo v takratni Železarni Jesenice delalo okoli 7.000 delavcev.

V železarno na Jesenice niso prihajali na delo le delavci iz Jesenic in bližnje okolice, Zgornjesavske doline, zgornje Gorenjske, ampak iz celotne Gorenjske in tudi iz severne Primorske (Trenta, Baška grapa). Jesenice so bile pomembno središče. Vloga Jesenic (takratna občina Jesenice je obsegala tudi območje današnje občine Kranjska Gora in občine Žirovnica) kot najbolj severozahodnega upravnega, gospodarskega, prometnega, trgovskega, izobraževalnega, zdravstvenega, kulturnega, športnega središča v nekdanji državi je bila tedaj izrazita in očitna. Na račun tedanje Železarne so imele tedaj Jesenice tudi precejšnjo politično težo.

Voda je vir življenja in ena najpomembnejših dobrin. Tega se je zavedal tudi zakonodajalec, ki je pravico do pitne vode kot eno najpomembnejših pravic zapisal v Ustavo. Določba zapisana v Ustavi pitni vodi daje posebno težo. Tega se zavedamo tudi na Občini Jesenice, pa čeprav se komu zdi, da temu ni povsem tako.

V Občini Jesenice sta najpomembnejša dva vodna vira: Završnica (v občini Žirovnica) in Peričnik (v občini Kranjska Gora). Zlasti slednji vodni vir v zadnjih letih vse pogosteje kali, kar med prebivalci sproža slabo voljo pa tudi različna vprašanja in pomisleke.

Naj še enkrat ponovim: voda je vir življenja in že zato je treba oskrbi s pitno vodo posvetiti vso nujno pozornost. Ustavno določilo nam še dodatno nalaga skrb za varno oskrbo prebivalstva s pitno vodo.

Pogosto poudarjamo, da je ohranitev dejavnosti splošne bolnišnice za Jesenice vitalnega pomena. Ne le zato, ker se lahko pohvalimo z bogato, več kot 125 let trajajočo tradicijo izvajanja zdravstvene dejavnosti in ker je v vseh teh letih bolnišnična dejavnost postala del identitete Jesenic, ampak tudi zato, ker smo v naše načrte zapisali, da bodo Jesenice (p)ostale zdravstveno središče Gorenjske.

Verjeli smo, da so o  naši zgodovini in tradiciji ter o naših načrtih glede ohranitve bolnišnične dejavnosti na Jesenicah dobro seznanjeni tudi v sosednjih občinah, na Gorenjskem in da naše načrte prepoznava tudi država. Čeprav je tradicija Jesenic na področju zdravstva dobro poznana in smo v predstavljanje naših ciljev na tem področju vložili že precej truda, pa se je pred dnevi izkazalo, da naš glas še ni slišan tako kot si želimo.

Včasih se človek ne more točno spomniti, katerega leta se je zgodil nek dogodek. Dogodki letošnjega, koronskega leta, ko smo morali precej spremeniti naše običajno življenje, se nam bodo močno vtisnili v spomin. Tako najbrž v prihodnje ne bomo imeli težav z letnico 2020.

Vsaj zadnji dnevi leta 2020 mi bodo ostali v spominu po tem, da sta v le nekaj tednih v večnost odšla dva častna občana. Najprej se je konec novembra tiho poslovil Janez Pšenica, pred dnevi še nekdanji župan Boris Bregant. Smrt je del naših življenj, pa vendar nas vedno preseneti in zaboli. Posebej zaboli, ko se poslovijo veliki, še bolj, ko za večno umolknejo največji. Leto 2020.

Že več kot pol leta po naši deželi pustoši nevarni koronavirus. Glede na javno objavljene podatke o razširjenosti okužb se zdi, da bomo še precej časa morali naša življenja (in delo) prilagajati tem razmeram. Očitno bo tudi praznični december drugačen kot običajno, pa čeprav se obeta skorajšnji začetek cepljenja. A še preden bomo skupaj premagali nevarni virus, bomo še nekaj časa živeli omejeno. Več dejavnosti bomo opravljali v virtualnem svetu, več časa bomo preživeli doma in v domači občini.

Tako kot je na praktično vsako stvar mogoče pogledati z negativnega ali s pozitivnega vidika, je tudi o posledicah širjenja koronavirusa mogoče razmišljati vsaj na dva načina. S pozitivnega in optimističnega gledišča je mogoče tudi v skrajno zaostrenih razmerah, v kakršnih živimo, prepoznati kaj dobrega.

Ko se je pred dvema letoma začela obnova Ruardove graščine, osrednjega objekta na muzejskem območju Stara Sava, sem kolegu, arhitektu povedal, da bo obnova 500 let stare graščine stala približno 2,3 milijona evrov. Nejeverno me je pogledal in dejal, da izkušnje kažejo, da se v starih objektih med obnovami vedno pojavijo takšna in drugačna ''presenečenja''. Investitor tako lahko le sanja o tem, da bo prenova stala toliko, kolikor je predvidel, je dejal in še pribil, da če se bo znesek le podvojil, bo lahko zadovoljen. V sicer nekoliko zlovešči napovedi bi lahko bilo tudi zrno resnice, sem pomislil tedaj in upal, da se ''presenečenja'' ne bodo pojavljala in se cena obnove ne bo pretirano povišala. Arhitektovo opozorilo se zdaj izkazuje za utemeljeno, pa čeprav sem upal, da se je motil.

Župan

Zadnji prispevki

Ostali prispevki ...