Pred nami je mesec maj, za marsikoga, tudi zame, eden najlepših mesecev v letu. Mesec maj je mesec pomladi, pravijo mu tudi mesec ljubezni, je mesec, ko je narava že prebujena po zimskem spanju, mesec, ko v naših krajih spet lahko pozdravljamo ptice selivke in, ja, maj je tudi mesec, ko na pobočjih pod Golico zacvetijo narcise (ali ključavnice, kot jim tudi rečejo domačini) in so narcisne poljane spet odete v belo.

V občini Jesenice je cvetenje narcis najbolj zanimiv naravni pojav. Vsako leto v mesecu maju cvetoče ključavnice na pobočja pod Golico privabijo številne radovedneže, ljubitelje cvetja (in narave), pohodnike, planince, skratka številne obiskovalce od blizu in daleč.

Občinski svet pred dnevi ni potrdil spremembe cen obdelave odpadkov in v veljavi ostajajo stare cene, ki ne pokrivajo vseh stroškov obdelave, odvoza in sežiga odpadkov. Dejavnost javne gospodarske službe obdelave odpadkov mora zagotavljati lokalna skupnost. Lahko jo opravlja sama, lahko pa poišče zasebnika in mu podeli koncesijo. Občina Jesenice je pred leti koncesijo podelila podjetju Ekogor. Naša prizadevanja, da bi zmanjšali nakopičene skladiščene odpadke na Mali Mežakli, se zadnjega pol leta uresničuje. S postopnim nadaljevanjem zmanjševanja kupa skladiščenih odpadkov v prihodnjih treh letih bi omejili še moteč smrad.

Občina Jesenice 20. marca praznuje svoj občinski praznik. Osrednjo slovesnost so občani in druga zainteresirana javnost zaradi covid razmer prvič lahko spremljali virtualno, prek video posnetka, v nadaljevanju pa v celoti objavljamo nagovor župana Blaža Račiča ob omenjenem prazniku:

V teh dneh mineva natanko eno leto, kar se je v Sloveniji življenje zaradi pojava nevarnega in nalezljivega koronavirusa covid-19 precej spremenilo. Virus je vplival na življenje ljudi, skupnosti in različnih organizacij – tudi v občini Jesenice. Eno leto po pojavu virusa pri nas v Sloveniji in tik pred praznikom Občine Jesenice imamo priložnost, da se ozremo nazaj (in pogledamo tudi v prihodnost).

Po zelo zahtevnem letu, ki je za nami, se mi zdi bistveno spoznanje, ki se odraža v znanem reku, da prijatelja spoznaš v nesreči. Če razmere po pojavu koronavirusa razumemo kot nesrečo, smo skupaj v teh razmerah lahko spoznali, kako se na zaostrene razmere odzivajo posamezniki in kako družba. S spoznanjem smo lahko zadovoljni: naši ljudje imajo čut za sočloveka in so mu pripravljeni priskočiti na pomoč. To je, vsaj zame osebno, eden najpomembnejših naukov, ki se je oblikoval v zadnjem letu.

Živimo v obdobju, ko svet pleše po notah neoliberalizma in ko se trgajo medosebne in s tem družbene vezi, ko posameznik izgublja svojo vrednost, ko je maksimiranje dobička za vsako ceno pogosta mantra kapitala. V teh okvirih me je skrbelo, da bi kot skupnost v kriznih razmerah pozabili na najbolj ranljive posameznike v družbi, na najmlajše, starejše, bolne, invalide, brezposelne in druge podobne skupine. Skrb se je na srečo vsaj za zdaj izkazala za neutemeljeno.

Dolga stoletja so Jesenice poznane kot železarski kraj. V nekdanji skupni državi so bile Jesenice tudi zelo pomembno železniško vozlišče in kraj prehoda čez državno mejo. Tu so delovale številne državne službe (carina, policija, veterina ipd.), uveljavljena so bila številna podjetja s področja prometa, transporta, logistike, ki so tudi dajala ton življenju v kraju med Mežaklo in Karavankami. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije je samo v takratni Železarni Jesenice delalo okoli 7.000 delavcev.

V železarno na Jesenice niso prihajali na delo le delavci iz Jesenic in bližnje okolice, Zgornjesavske doline, zgornje Gorenjske, ampak iz celotne Gorenjske in tudi iz severne Primorske (Trenta, Baška grapa). Jesenice so bile pomembno središče. Vloga Jesenic (takratna občina Jesenice je obsegala tudi območje današnje občine Kranjska Gora in občine Žirovnica) kot najbolj severozahodnega upravnega, gospodarskega, prometnega, trgovskega, izobraževalnega, zdravstvenega, kulturnega, športnega središča v nekdanji državi je bila tedaj izrazita in očitna. Na račun tedanje Železarne so imele tedaj Jesenice tudi precejšnjo politično težo.

Voda je vir življenja in ena najpomembnejših dobrin. Tega se je zavedal tudi zakonodajalec, ki je pravico do pitne vode kot eno najpomembnejših pravic zapisal v Ustavo. Določba zapisana v Ustavi pitni vodi daje posebno težo. Tega se zavedamo tudi na Občini Jesenice, pa čeprav se komu zdi, da temu ni povsem tako.

V Občini Jesenice sta najpomembnejša dva vodna vira: Završnica (v občini Žirovnica) in Peričnik (v občini Kranjska Gora). Zlasti slednji vodni vir v zadnjih letih vse pogosteje kali, kar med prebivalci sproža slabo voljo pa tudi različna vprašanja in pomisleke.

Naj še enkrat ponovim: voda je vir življenja in že zato je treba oskrbi s pitno vodo posvetiti vso nujno pozornost. Ustavno določilo nam še dodatno nalaga skrb za varno oskrbo prebivalstva s pitno vodo.

Pogosto poudarjamo, da je ohranitev dejavnosti splošne bolnišnice za Jesenice vitalnega pomena. Ne le zato, ker se lahko pohvalimo z bogato, več kot 125 let trajajočo tradicijo izvajanja zdravstvene dejavnosti in ker je v vseh teh letih bolnišnična dejavnost postala del identitete Jesenic, ampak tudi zato, ker smo v naše načrte zapisali, da bodo Jesenice (p)ostale zdravstveno središče Gorenjske.

Verjeli smo, da so o  naši zgodovini in tradiciji ter o naših načrtih glede ohranitve bolnišnične dejavnosti na Jesenicah dobro seznanjeni tudi v sosednjih občinah, na Gorenjskem in da naše načrte prepoznava tudi država. Čeprav je tradicija Jesenic na področju zdravstva dobro poznana in smo v predstavljanje naših ciljev na tem področju vložili že precej truda, pa se je pred dnevi izkazalo, da naš glas še ni slišan tako kot si želimo.

Včasih se človek ne more točno spomniti, katerega leta se je zgodil nek dogodek. Dogodki letošnjega, koronskega leta, ko smo morali precej spremeniti naše običajno življenje, se nam bodo močno vtisnili v spomin. Tako najbrž v prihodnje ne bomo imeli težav z letnico 2020.

Vsaj zadnji dnevi leta 2020 mi bodo ostali v spominu po tem, da sta v le nekaj tednih v večnost odšla dva častna občana. Najprej se je konec novembra tiho poslovil Janez Pšenica, pred dnevi še nekdanji župan Boris Bregant. Smrt je del naših življenj, pa vendar nas vedno preseneti in zaboli. Posebej zaboli, ko se poslovijo veliki, še bolj, ko za večno umolknejo največji. Leto 2020.

Že več kot pol leta po naši deželi pustoši nevarni koronavirus. Glede na javno objavljene podatke o razširjenosti okužb se zdi, da bomo še precej časa morali naša življenja (in delo) prilagajati tem razmeram. Očitno bo tudi praznični december drugačen kot običajno, pa čeprav se obeta skorajšnji začetek cepljenja. A še preden bomo skupaj premagali nevarni virus, bomo še nekaj časa živeli omejeno. Več dejavnosti bomo opravljali v virtualnem svetu, več časa bomo preživeli doma in v domači občini.

Tako kot je na praktično vsako stvar mogoče pogledati z negativnega ali s pozitivnega vidika, je tudi o posledicah širjenja koronavirusa mogoče razmišljati vsaj na dva načina. S pozitivnega in optimističnega gledišča je mogoče tudi v skrajno zaostrenih razmerah, v kakršnih živimo, prepoznati kaj dobrega.

Ko se je pred dvema letoma začela obnova Ruardove graščine, osrednjega objekta na muzejskem območju Stara Sava, sem kolegu, arhitektu povedal, da bo obnova 500 let stare graščine stala približno 2,3 milijona evrov. Nejeverno me je pogledal in dejal, da izkušnje kažejo, da se v starih objektih med obnovami vedno pojavijo takšna in drugačna ''presenečenja''. Investitor tako lahko le sanja o tem, da bo prenova stala toliko, kolikor je predvidel, je dejal in še pribil, da če se bo znesek le podvojil, bo lahko zadovoljen. V sicer nekoliko zlovešči napovedi bi lahko bilo tudi zrno resnice, sem pomislil tedaj in upal, da se ''presenečenja'' ne bodo pojavljala in se cena obnove ne bo pretirano povišala. Arhitektovo opozorilo se zdaj izkazuje za utemeljeno, pa čeprav sem upal, da se je motil.

Nevarni koronavirus je v zadnjega dobrega pol leta zelo vplival na naš vsakdan. Življenje v Sloveniji se je še drugič skoraj povsem ustavilo. To dejstvo nam elana v naši občini ne bo vzelo, saj se zavedamo, da mora življenje teči dalje, čeprav so izzivi, pred katerimi smo, zelo zahtevni.

Na Občini smo takoj po koncu poletja zavihali rokave in do oktobrske seje pripravili predlog proračuna Občine Jesenice za prihodnje leto. V prvi obravnavi je dokument že obravnaval občinski svet.

Ni treba posebej poudarjati, da je letni občinski proračun za vsako lokalno skupnost najpomembnejši akt, saj predstavlja nekakšen kažipot oziroma načrt za aktivnosti v letu, ki prihaja.

Gorenjski gasilci so na območju nekdanjega carinskega parkirišča za tovornjake na Spodnjem Plavžu z uradno slovesnostjo dobili nov vadbeni poligon. Na poligonu bodo gorenjski gasilci utrjevali in nadgrajevali praktična znanja ter razvijali gasilske veščine, s tem pa tudi pridobivali pomembne izkušnje. Na ta način bodo gasilci kot eden najpomembnejših členov v sistemu Civilne zaščite še dodatno izboljšali svojo usposobljenost in izurjenost za potrebe posredovanj ob nesrečah v najbolj zahtevnih okoliščinah.

Velik pomen delujočega in učinkovitega sistema Civilne zaščite lahko prepoznamo v primeru naravnih in drugih nesreč. V obdobju, ki ga poleg vse bolj očitnih klimatskih sprememb zaznamuje predvsem novi virus covid-19, se še dodatno utrjujemo v prepričanju, da mora biti sistem varovanja ljudi in premoženja v primeru nesreč delujoč in učinkovit, enote pa ustrezno usposobljene.

Občinski svet je na septembrski seji v drugi obravnavi potrdil strategijo razvoja turizma v občini Jesenice za prihodnje desetletno obdobje. S tem smo dobili temeljeni dokument, ki nam bo služil kot vodilo pri razvoju turistične dejavnosti v občini.

V svetovnem merilu turizem predstavlja zelo pomembno gospodarsko dejavnost, s sprejeto strategijo smo tudi v občini Jesenice prepoznali velik gospodarski pomen te dejavnosti in priložnosti, ki se nam ponujajo.

Naša občina leži med tremi najpomembnejšimi turističnimi centri na Gorenjskem (Bled, Bohinj, Kranjska Gora), kar za nas predstavlja pomembno priložnost. Če k temu dodamo še, da občina Jesenice leži med dvema zelo obiskanima turističnima točkama (soteska Vintgar, Slovenski planinski muzej v Mojstrani), lahko prepoznamo velik potencial za naše okolje.

Ob željah Splošne bolnišnice (SB) Jesenice, da na Gorenjskem nastane nova regijska bolnišnica, stališče Občine Jesenice in verjamem, da tudi vseh naših občank in občanov, ostaja enako, in sicer da mora dejavnost splošne bolnišnice ostati na Jesenicah. Za takšno stališče obstaja več utemeljenih razlogov, ki  smo jih povzeli v celovitem elaboratu in ki smo ga pred dnevi predstavili državni sekretarki na ministrstvu za zdravje dr. Tini Bregant. Sestanku smo izkoristili tudi za to, da smo na Jesenice povabili ministra za zdravje Tomaža Gantarja.

Na Občini Jesenice se zavedamo, da gre za naše lokalno okolje za zelo pomembno vprašanje, zato mu posvečamo vso potrebno pozornost. Zavedamo se tudi, da bo o vprašanju morebitne umestitve željene nove bolnišnice v prostor odločala državna politika. Zato je naša naloga, da slovenski politični javnosti in nosilcem najpomembnejših političnih funkcij v državi predstavimo naša stališča in argumente, ki utemeljujejo naše prepričanje, da mora dejavnost splošne bolnišnice ostati na Jesenicah.

V torek so po poletnih počitnicah vrata spet odprle šole. Vsi učenci in dijaki so se vrnili v šolske klopi in se ponovno srečali s sošolci. V šolo je vstopila tudi nova generacija prvošolcev, s čimer so najmlajši šolarji stopili na pot izobraževanja in naredili pomemben korak v življenju. Učitelji in šolski delavci so se potrudili, da je prvošolcem, njihovim staršem in bližnjim (ter vsem ostalim) prvi šolski dan ostal v čim lepšem spominu.

Na prvi pogled se morda res zdi, kot da je bil tudi letošnji prvi september povsem običajen prvi september in da je bil začetek novega šolskega leta enak prejšnjim. Vendar nista bila enaka. Razlog je v nevarnem virusu, ki je pred pol leta bistveno spremenil naša življenja in ima še vedno močan vpliv na življenje v družbi. Pomembno bo zaznamoval tudi šolsko leto, ki se je ravnokar začelo.