Skok na osrednjo vsebino
Natisni to stran
okt 2011 18

Poročilo o Prazniku kozjanskega jabolka

Kozjanski park v letu 2011 praznuje 30 let in je danes eno od dveh, poleg Triglavskega narodnega parka, najstarejših zavarovanih območij v Sloveniji. Ustanovljen je bil leta 1981 kot Spominski park Trebče z namenom ohranjanja zgodovinskega izročila in naravnih značilnosti Kozjanskega. Prepoznavnost Kozjanskega je bila v takratnih časih v veliki meri povezana z dediščino, povezano z Josipom Brozom Titom, ki je bil vendarle eden največjih svetovnih voditeljev 20. stoletja. Po osamosvojitvi Slovenije se je zavarovano območje iz strokovnih, promocijskih in sistemskih vzrokov vse bolj uveljavljalo kot Kozjanski park.

Leta 1999 Zakon o ohranjanju narave definira ime, status in upravljavca zavarovanega območja, ki postane regijski park z imenom Kozjanski park, katerega upravljavec je javni zavod. Obsežne naravoslovne raziskave so prinesle bogate rezultate in dokazale izredno visoko stopnjo biotske raznovrstnosti, kar je pogojevalo uvrstitev Kozjanskega parka med najpomembnejša naravovarstvena območja v Sloveniji in Evropi, saj od leta 2004 spada večji del parka v ekološko pomembna območja Slovenije in evropsko pomembna posebna varstvena območja NATURA 2000. Od leta 2010 se območje Kozjanskega z Obsoteljem ponaša s statusom biosfernega rezervata MAB ( Man and Biosphere ) pod zaščito Unesca.

Kozjanski park je v tridesetih letih zrasel v sodobno zavarovano območje, prepoznavno po edinstvenem sožitju narave in človeka, ohranjeni naravi in naravnih vrednotah, bogastvu kulturne dediščine ter konkretnem uresničevanju trajnostnega razvoja, ki povezuje človeka z naravo in tradicijo s sodobnostjo. Zavarovano območje Kozjanskega parka je mozaično prepletena kulturna krajina kmetijskih zemljišč in gozdov, ki v gozdnatem hribovju ter sadjarskem in vinogradniškem gričevju deluje kot baročno bogata » Pokrajina z mnogimi obrazi «. V preteklosti so naravovarstveni slogan dopolnili z gospodarskim razvojnim sloganom » in veliko priložnosti «, s čimer želijo poudariti, da hočejo in zmorejo prispevati tudi k razvoju zavarovanega območja na področju ekološkega kmetijstva in naravi prijaznega turizma. Letošnje leto že dvanajstič zapovrstjo organizirajo tradicionalno, osrednjo prireditev Praznik kozjanskega jabolka v Kozjanskem parku. S prireditvijo želijo prikazati sodelovanje s prebivalci parka in skupna prizadevanja pri varstvu naravnih vrednot in ohranjanju kmetijske kulturne krajine na Kozjanskem, katere najbolj tipični razpoznavni krajinski element so visokodebelni travniški sadovnjaki s starimi sortami jablan. Praznik kozjanskega jabolka zato ostaja etnološka in ekološka prireditev domačinov in mojstrskih umetniško obrtniških delavnic iz drugih zavarovanih območij brez » globalnega « kiča, bižuterije in kramarije. Ekološke kmetije pa ponujajo stare sorte jabolk, zdrave kmetijske pridelke pridelane na sonaravni način in izvirno ter domiselno predelano sadje v ozimnico. Obrtniške delavnice pa ponujajo vrhunske izdelke ljudske tradicionalne obrti. Na prireditvi se bodo predstavila tudi društva in strokovne službe, ki upravljajo s prostorom zavarovanega območja ter množica glasbenih skupin, ki s kulturnim programom prispevajo k prijetnemu vzdušju na prireditvi. V letu 2009 so prvič podelili naziv Carjevič. Naziv je prejel gospod Edi Rupret, kateri je v tem letu najlepše poskrbel za svoj senožetni sadovnjak.

V dopoldanskih urah smo se v soboto 8. oktobra 2011 odpravili na pot proti Kozjanskem. Naš prvi postanek za kavico smo naredili v Marche Gostinstvo d.o.o. Novo Mesto - Marche Starine I. Po okrepčilu smo pot smo nadaljevali do gradu Podsreda, ki se nahaja na severnem pobočju Orlice, na nadmorski višini 475 m. S severne strani gradu se nam je razprostrl lep pogled na srednjeveški trg Podsreda, dolino Bistrice in Sotle ter Hrvaško Zagorje. Grad sodi med najpomembnejše objekte romanske arhitekture na Slovenskem, saj je njegovo srednjeveško jedro skozi stoletja ostalo skoraj neokrnjeno. Sestavljata ga dva palacija, stolp s kapelo ter obrambni stop. Kapelo je ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1612 posvetil sv. Filipu, Jakobu in sv. Ani. Grad stoji na ozemlju, ki ga je grofica Ema Krška prepustila ženskemu benediktinskemu samostanu v Krki na Koroškem. Po njeni smrti je bil samostan razpuščen in posest je prešla v last novoustanovljene krške škofije. Sredi 12. stoletja so ga pozidali krški škofje, v virih pa se prvič omenja šele leta 1213. Po dolgi vožnji se nam je prileglo, da se razgibamo in ogledamo Grad Podsreda, ki je najznačilnejši romanski grad na Slovenskem in eden izmed tistih gradov, ki so mu zgodovinarji namenili nekoliko več pozornosti, predvsem zaradi njegove ohranjenosti. Nemška oblika grajskega imena opozarja na veliko starost stavbe. Ime se je v prvotni obliki glasilo Herberch, kar pomeni zaklonišče, del utrdbe karolinške dobe, kjer so si ob nevarnosti iskali zatočišče vojaki, lahko pa pomeni tudi samo zavetišče, kakršna so bila ob srednjeveških cestah pogosta. Slovensko ime Podsreda je mlajše in nima z nemškim imenom nobene zveze. Tako kot pri Podčetrtku morda pomeni dan, ki je bil za trg pomemben. Grad se prvič neposredno omenja leta 1213, ko je Ortolf Pnaninski, po rodu Trušenjčan, zapisal svoji drugi ženi Gebirgi castrum Herberch z vsemi pritiklinami. Že v tej prvi omembi je torej grad označen kot utrdba. V zadevni listini se omenjajo kot priče tudi podsreška ministeriala Hiltprand in njegov sin Wolfhard ter upravitelj podsreškega gradu Henrik: milites de Herberch, ministerial Hiltprand et filius eius Wolfhardus ter Heinricus procurator domus de Herberch. Leta 1251 je krški škof ulrik oddal v zajem gradova Planino in Podsredo Frideriku Ptujskemu in Henriku Svibenskemu. Leta 1265 je olomuški škof Bruno pred deželnim sodiščem v Mariboru razsodil spor med Henrikom Svibenskim in neko gospo Lemberško zaradi gradu Podsreda, ki ga je prisodil Henriku, obenem pa je naročil Liutoldu Lehniškemu - dominus Lutoldus de Leichtenekke - naj Henriku grad izroči. Henrikov sin Friderik in njegovi potomci so se tedaj že imenovali Podsreški. Leta 1318 se grad Podsreda omenja kot vest Herwerg in haws Herwerch, pozneje leta 1430 kot castrum in leta 1476 kot gschloss Herberg. Po letu 1320, ko je rod podsreških vitezov izumrl, je gospoščino dobil Seifried Kranichberški, ki jo je leta 1338 za 600 mark srebra oddal svobodnim Žovneškim. Leta 1339 je Viljem Pišečki zagotovil, da se zaradi podsreške utrdbe ne bo več prepiral s Friderikovom svobodnim Žovneškim in še tistega leta so se za 450 mark odrekli svojemu deležu Podsrede tudi bratje Viljem, Reinprecht in Albert Šperenberški.

Leta 1340 je krški škof Henrik oddal grad Frideriku Žovneškemu v zajem. Leta 1355 so bila zglajena nasprotja zaradi utrdbe med salzburškim nadškofom Ortolfom in grofom Friderikom I. Celjskim, leta 1441 pa je krški škof Johan oddal Podsredo v zajem grofu Frideriku Celjskemu. Ko so celjski grofje izumrli, je grad prešel iz krških rok v posest deželnega kneza. Leta 1484 sta ga od cesarja Friderika dobila v zakup brata Erazem in Danijel Mindorfer, sinova Andreja Mindorferja. V naslednjih letih so se zakupniki in oskrbniki pogosto menjavali. V zakupniških rokah je bil grad tudi leta 1515, ko so ga napadli in zavzeli uporni kmetje. Med zakupniki gradu sta bila leta 1569 Gašper baron Herbersteinski in leta 1573 Krištof pl. Ratz, ki je upravljal grad za časa velikega kmečkega upora. Kot izvemo iz njegovega poročila, ki ga je poslal celjskemu vicedomu, grad in trg tedaj nista bila napadena niti nista utrpela škode; le birič Toman Satle je bil pri tem ob glavo. Leta 1617 je kupil grad in gospoščino v zasebno dedno last Žiga grof pl. Tattenbach. Leta 1701 jo je podedovala grofica Eleonora Evzebija por. Barbo, leta 1731 njena hči Marija H. pl. Apfaltrern in leta 1787 Fr. baron pl. Lazarini. Kot poroča Reichert, je za časa barona Lazarinija grajski kaplan Fernasari dosegel, da so strah vzbujajoči, dotlej nedostopni stolp nekoliko znižali, ob njegov vznožju pa razstrelili skalo. Tako so ustvarili možnost, da je postal grad neposredno dostopen z bližnje ceste. Pri teh delih naj bi se pokazala njegova nekdanja vloga. V zgornjem delu so našli nekdanjo izbo z loputo, ki je bila preperela, vendar je kauala sledove krvi. Potlej so v poldrugo klaftro debeli steni naleteli na majhne odprtine. Po nadrobnejši preiskavi naj bi se pokazalo, da so tu zazidavali ljudi in jih skozi te odprtine oskrbovali s hrano. Šlo naj bi najbrž za neko vrsto trpinčenja, z grožnjo zazidavanja, kolikor ne bi prišlo do priznanja. Razen te mučilnice v stolpu ni bilo drugih prostorov, vendar so ob njegovem vznožju našli toliko kosti, da so jih morali odpeljati z več vozmi do za to izkopane jame, kjer so jih zagrebli. Od Lazarinija je pred letom 1848 kupil grad knez Weriand pl. Windischgrätz in ga leta 1852 izročil svoji hčeri kot doto ob poroki z dednim grofom Schönburgom, ki je imel v posesti tudi grad Snežnik na Notranjskem. Zakonca sta grad preuredila in desetletja pozneje o njem beremo, kako je bil urejen tako imenovani turnirski prostor ( ki tam pravzaprav nikoli ni stal ). Živali kot so opice, lisice in ostale se pozorno sprehajajo po manjšem parku, v katerem najdemo redke cvetlice in tujerodne sadeže. V rokah Windischgrätzov je ostal grad do zadnje vojne. V gradu Podsreda je bil tudi sedež deželnega sodišča. Po zadnji vojni so ga nekaj časa uporabljali za sedež gozdne uprave in stanovanja, ga medtem temeljito izropali, leta 1974 pa ga je začela spomeniška služba obnavljati. Leta 1983 je upravljanje nad gradom prevzel Kozjanski Park, ki je isto leto začel z obnovo gradu. V gradu smo si ogledali prostore, ki zaradi svojih arhitekturnih značilnosti zaslužijo pozornost. Najprej smo stopili v prvo etažo ( južni palacij ), kjer smo si ogledali krajšo predstavitev preteklosti gradu in potek njegove dosedanje obnove. Predstavljeno je bilo tudi partnerstvo med gradovoma Wolfsegg ( v bližini Regensburga ) in Podsredo. V romanski sobi z ohranjeno biforo smo videli urejeno spominsko sobo svete Eme. Nadaljevali smo z ogledom v največjem prostoru v drugi etaži, kjer je bila renesančna dvorana, v kateri visijo kolorirani grafični lesorezi s prikazom oblačil in opreme, nastalih okoli 1860. V sosednjem prostoru, obrambnem stolpu je bila na ogled kolorirana litografija štajerskih gradov iz sredine 19. stoletja. V najstarejšem delu gradu, pozidanem okrog leta 1150 smo videli stalno razstavo slikarskih del Franceta Slane: Ko igra trenutka postane brezčasnost. V petih prostorih smo si ogledali 36 razstavljenih slik ( olje - platno ), med katerimi prevladujejo krajinski in morski motivi, šopki ter pester nabor figur - petelinov, ribe in mačke. Z navdušenjem smo si ogledali srednjeveško grajsko kuhinjo in pod stopniščem skrite grajske ječe. Obnovljene grajske kašče so bile namenjene galerijski dejavnosti, že vrsto let pa v njih razstavljajo umetniška dela številni slovenski in tuji umetniki. Renesančna dvorana je namenjena koncertom in promocijam. In v poletnih večerih se na gradu v okviru programa “ Glasbeno poletje na gradu Podsreda ” odvijajo številni koncerti priznanih glasbenikov. V nekdanjih grajskih kleteh smo v prostoru videli steklarsko zbirko. Razstavljeni predmeti kažejo del bogate tradicije kozjanskih gozdnih steklarn - glažut. Steklarstvo ima na Kozjanskem že dolgo tradicijo. Razvilo se je predvsem tam, kjer so gozdne površine ponujale zadostne količine lesa. Tukaj so izdelovali predvsem izdelke iz zelenega in brezbarvnega stekla. Nekatere ohranjene steklene posode in fragmenti nekdanjih steklarn pa dokazujejo, da so izdelovali tudi mlečno in večbarvno steklo. Na tem območju so delovale steklarne v Loki pri Žusmu, na Veterniku, v Logu ob Sotli, Čači vasi, Jurkloštru, Svetem dolu pod Svetino in še bi lahko naštevali. Nekatere med njimi so svoje izdelke izvažale tudi v Italijo, Levant, itd. Lastnik steklarne v Loki pri Žusmu je 1841 na Notranjeavstrijski razstavi prejel bronasto medaljo za kvaliteto proizvodov. Kozjanske steklarne so podobno kot steklarne na Pohorju izdelovale poleg steklenic za slatino še steklovino za shranjevanje zdravil in živil, svetila, stekleno servirno in jedilno posodo ter steklo za šipe. Dragocenejšo posodo so krasili z rezanjem, brušenjem, graviranjem, emajliranjem in zrcalnim poslikavanjem tako, da so prehajali dekorativni elementi od umetniških in umetno obrtnih do narodopisnih značilnosti.

Izdelki za vsakdanjo rabo so bili večinoma gladki, strogo funkcionalni in estetsko preprostih oblik. Na Slovenskem so v 18. in 19. stoletju izdelovali poleg preproste steklovine tudi zahtevnejše steklarske predmete, tako da niso zaostajali za tedanjimi dosežki v ostalih evropskih državah. Po stopnicah smo se povzpeli do tretjega nadstropja, kjer sta ohranjeni romanski lini ter v četrtem nadstropju pa je v severni steni ohranjen romanski portal, ki drži na podstrešje, ki za obiskovalce žal ni več dostopen. V stari kapeli, ki jo je leta 1612 ljubljanski nadškof Tomaž Hren posvetil sv. Filipu in Jakobu in sv. Ani smo na vzhodni strani videli lepo ohranjeno hudo poškodovano romanska apsida, ki pa ima na zunanji strani še svojo prvotno obliko - če pri tem ne upoštevamo sekundarno prebitega okenca. Po končanem ogledu smo se spustili v dolino do Trga Podsreda v Kozjanskem parku, kjer že dvanajsto leto zapored Kozjanski park organizira Praznik kozjanskega jabolka. Na prireditvi nas je prisrčno sprejel Adrijan Černelč in nam v kratkem nagovoru predstavil izvirno etnološko in ekološko prireditev Praznika kozjanskega jabolka. Cela prireditev promovira jabolko, jablano, travniški sadovnjak z namenom njegove ohranitve, revitalizacije in obnove, kar je v duhu do okolja prijaznega gospodarjenja s prostorom. Sprehodili smo se mimo stojnic, kjer so domačini razstavljali regionalne proizvode ( jabolka, sok, med, sir,  bučno in oljčno olje, zeliščarske izdelke, kruh pecivo, suhomesne izdelke … ). Ogledali smo si tradicionalne obrti stiskanja sadnega soka, žganjekuho, razstavo jabolk in gob … Prireditev je spremljal bogat kulturno in tekmovalno - zabavni program. Naš daljši postanek smo naredili pod šotorom, kjer smo imeli kosilo. Po kosilu smo se z avtobusom zapeljali dva kilometra stran, kjer smo si pod vodstvom Adrijana Černelča ogledali sadovnjak v Kozjanskem parku, ki v letošnjem letu praznuje 30. letnico obstoja. Predstavil nam je travniške sadovnjake, ki so razpoznavna in nepogrešljiva sestavina podeželske kulturne krajine Kozjanskega parka, pomemben habitat in priložnost za sonaravno kmetovanje, ki črpa iz tradicije, ohranja identiteto in nudi nove gospodarske priložnosti. Travniški sadovnjaki so ekstenzivno vzdrževani, drevesa so razmeroma daleč vsaksebi in pod njimi je navadno travnik. Videli smo vrste, ki so značilne za travniške sadovnjake, predvsem jablane, vmes so hruške, slive, češnje, in orehi. To so stare sadne sorte, ki so visoko odporne na bolezni in škodljivce, zato ne potrebujejo dodatne fitofarmacevtske zaščite. V preteklih letih je bilo na območju razpoznanih okoli 80 sort jablan in 40 sort hrušk. Sadovnjaki so z vidika biotske raznovrstnosti pomembni predvsem kot habitat nekaterih vrst redkih ali ogroženih ptic

( vijeglavka, srednji detel, rjavi srakoper, črnočeli srakoper, pivka, kozača, belovrati muhar, … ). Poleg naravovarstvenega pomena sadovnjakov so le - ti izredno pomembni za ustvarjanje mozaične in pestre kozjanske krajinske podobe, ki soustvarja doživljajsko privlačnost pokrajine zavarovanega območja. Z razvojem kmetijske proizvodnje, povečevanjem kmetijskih površin, spreminjanjem načina življenja, izginjajo bivališča za koristne žuželke in živali. Tudi takrat, ko sadimo in sejemo velike površine iste kulture ogrožamo biotsko ravnotežje. Pogosto se soočamo s povečanim številom določenih škodljivih vrst, kar pa na žalost v glavnem rešujejo z uporabo pesticidov. Z ohranjanjem samo ene koristne vrste brez ohranjanja drugih v prehranjevalni verigi ne bodo naredili veliko. Koristne žuželke in njihove pogosto male, grde, neobičajne ličinke so zelo pomembne za človeka, žal pa nimajo svojega lobbyja. Z boljšim poznavanjem življenjskega ciklusa koristnih žuželk, lahko pomagamo k njihovem ohranjanju. Lahko pa jih tudi približamo ljudem s tem, ko poskrbimo, da jih privabljamo ali vnašamo v svoj sadovnjak, vrt … Biotično varstvo pred škodljivimi organizmi so poznali in ga uporabljali že naši predniki pred davnimi leti. Z razvojem industrije in proizvodnjo sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev za obvladovanje škodljivih organizmov, je bil ta način varstva rastlin zapostavljen in skoraj pozabljen. S pojavom rezistence na številna fitofarmacevtska sredstva, pomanjkanjem učinkovitih rešitev zoper določene tegobe in razvojem ekološke osveščenosti biotično varstvo spet pridobiva na pomenu. Seznanil nas je s številnimi koristnimi žuželkami kot so: dvopika polonica ( Adalia bipunctata ), sedempika polonica ( Coccinella septempunctata ), navadna tenčičarica ( Chrysoperla carnea ), trepetavka Episyrphus balteatus, plenilska hržica Aphidoletes aphidimyza, osica najezdnica Aphidius matricariae, plenilska pršica Neoseiulus cucumeris, cvetna plenilka Orius majusculus, rjava trnovka Picromerus bidens in mehkokožna plenilka Macrolophus melanotoma.

Nekatere koristne domorodne vrste organizmov, ki pomagajo pri vzpostavljanju ekološkega ravnotežja v sadovnjaku so:

Navadna tenčičarica - Chrysoperla carnea

Odrasli osebki se hranijo s cvetnim prahom, medeno roso in nektarjem, ličinke pa so predvsem plenilci listnih uši, rastlinjakovega ščitkarja, resarjev ter pršic. V povprečju v času svojega razvoja ličinka zaužije 300 do 400 uši različnih velikosti, 500 jajčec metuljev ali 12000 jajčec pršic. Da bi ohranjali primerno število osebkov navadne tenčičarice v svojem sadovnjaku je pomembno, da gojimo rastlinske vrste, ki ji pomagajo preživeti. To so kamilica, rman, koper in druge, na katerih se rade nahajajo listne uši. Dobro pa jim je tudi pomagati preživeti hladne zimske dni. Zatekle se bodo med zložena drva, v vrtno hišico ali pa ji v ta namen zgradijo celo posebno hišico za navadne tenčičarice.

Izjemno koristne so Polonice - Coccinellidae

Z izjemo manjšega števila predstavnikov te družine se tako ličinke kot odrasli osebki večine vrst prehranjujejo z žuželkami in prčicami. Večina predstavnikov pleni listne uši. Odrasli osebki pojedo dnevno 40 - 50 listnih uši. V Evropi živi več kot 100 vrst polonic. V Sloveniji sta domorodni dve vrsti polonic, ki sta primerni tudi za namene biotičnega varstva, saj sta pomembna plenilca listnih uši. Domorodni vrsti sta: dvopika polonica ( Adalia bipunctata ) in sedempika polonica ( Coccinella septempunctata ). Dvopika polonica se razen z listnimi ušmi prehranjuje tudi s kaparji, drugimi žuželkami z mehko kutikulo in jajčeci metuljev. Nizke temperature tekom zimskih mesecev povzročajo, da se njihovo število občutno zmanjša. Pomagamo jim lahko, da jim v sadovnjak postavimo posebne hišice namenjene prav njim.

Tretja koristna žival v sadovnjaku so Strigalica - Forficula auricularia L.

Hranijo se s hrano živalskega izvora: z listnimi ušmi, krvavimi ušmi, pršicami in jajčeci metuljev, zato je zelo pomembna njihova prisotnost v sadovnjaku, saj tako regulira število škodljivih žuželk. V pomanjkanju hrane živalskega izvora bo jedla tudi hrano rastlinskega izvora npr. plodove sadja, nežne dele nekaterih rastlin, in takrat lahko povzroči škodo. Rada ima mračna in vlažna bivališča. Podnevi se rada skriva v takšnih bivališčih, ponoči pa gre na lov ter tako zmanjšuje številčnost škodljivih žuželk. Pozimi se skriva v primernih skrivališčih, pod kamni, listjem, … ali celo v bivališčih, ki smo jih mi pripravili zanje, npr. lonček napolnjen s senom. Takšno bivališče pustimo v sadovnjaku celo leto. V sadovnjaku je potrebno posebno skrb posvečati tudi opraševanju. V to skupino sodijo samotarske čebele. Opraševanje je eden od pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na pridelek sadja. Za oprašitev sadnega drevja so neobhodno potrebne čebele, k uspešnemu opraševanju pa prispevajo tudi druge žuželke: čmrlji, ose, metulji. Druga koristna je medonosna čebela - Apis mellifera, ki se spomladi pojavi v naravi pri temperaturi, ki je višja od 12 ºC , aktivna pa je pri 15 ºC, najbolj aktivna pa pri temperaturi 20 ºC. Naslednji so čmrlji - Bombus spp., ki se pomladi pojavijo že pri temperaturi 5 ºC in so zato zelo pomembni pri opraševanju zgodnjih sadnih vrst. Ponavadi jih je premalo, zato se priporoča, da jim pomagamo s postavljanjem hišic za čmrlje v bližini sadovnjaka. Odrasla samica se pojavi z odpiranjem prvih cvetov na sadnem drevju, pri temperaturi 5 ºC, aktivne so pri 8 ºC. Za razliko od čmrljev medonosne čebele pri teh temperaturah ne letajo. V času od sredine marca do konca maja, pa tudi v juniju, samica solitarne čebele poskrbi za potomstvo in pogine. V naravi je bilo okoli 500 vrst divjih čebel, nekatere vrste so izumrle. V Evropi je poznanih še okoli 60 vrst. Samotarske čebele Osmia rufa in Osmia cornuta ne živijo v panju, zato nimajo matice niti delavk, pač pa vse naredijo same. Zato jih tudi imenujemo samotarke, solitarne ali čebele zidarke, ker svoja gnezda pregradijo in zaprejo z blatom. Gnezda si naredijo v navadnem trstu ( Phragmites australis ), v razpokah starih dreves, lesenih razpokah in zidovih neometanih hiš. Njihova številčnost v naravi je odvisna od primernih materialov, kjer si lahko oblikujejo gnezdo. Uporaba sodobnih gradbenih materialov prispeva k temu, da je njihov življenjski prostor in obstoj ogrožen. In tudi njim pomagajo s tem, da jim postavijo hišice, kjer lahko gnezdijo. Za konec ogleda je dejal, da so človekovi posegi v naravno okolje vse bolj očitni, tako na globalni kot na lokalni ravni. Vse okoli nas se počasi spreminja in marsikaj tudi izginja. Ko opazujemo področje ohranjanja narave, marsikje ne moremo mimo načina kmetovanja. Kmetijstvo ima v Sloveniji odločilno vlogo pri oblikovanju kulturne krajine in tako velikokrat omenjene krajinske pestrosti. Hkrati način kmetovanja bistveno sooblikuje stanje biotske raznovrstnosti, enega ključnih kazalcev kvalitete življenjskih prostorov zavarovanih območij. In na območju Kozjanskega regijskega parka se v okviru upravljanja posvečamo dejavnostim kmetijstva s ciljem, da ohranimo raznovrstne rastlinske in živalske vrste, številne raznolike življenjske prostore in tako ohranjamo mozaično krajino, ki ima identiteten značaj. Posebej je poudaril, da lahko dosežejo kvalitetno naravno ohranjeno krajino, le s tesnim sodelovanjem med upravljavci zavarovanega območja in deležniki, katerim je osnovna dejavnost kmetijstvo. Sadjarstvo je bilo na območju Kozjanskega parka, to je Kozjanskega, Obsotelja, Bizeljskega, Pišečkih in Sromeljskih goric pomembna tradicionalna kmetijska gospodarska panoga. Številna posamezna tudi večstoletna visokodebelna sadna drevesa danes stojijo v krajini kot drevesni očaki in skrbijo za ekološko in krajinsko pestrost prostora. Ta posamezna drevesa se nahajajo na senožetnih travnikih, pašnikih, v okolici domačij in pričajo, da je bilo nekdaj tod okoli precej več manjših ali večjih sadovnjakov. Marsikateri manjši sadovnjak so lastniki oskrbovali in negovali prav zaradi ekološke osveščenosti. Sadje uporabljajo za samooskrbo, tržne viške pa prodajajo kot sadje za predelavo. V travniških sadovnjakih, kjer opažajo tradicionalno obliko travniško - sadjarske rabe zemljišč, je značilna ta dvonamenska raba. Se pravi paša ali košnja ob sočasni pridelavi sadja. Ob novih pristopih celovitega obravnavanja prostora tudi travniški sadovnjaki dobivajo krajinotvorni, okoljevarstveni in naravovarstveni pomen. Velika pestrost sadnih vrst in sort v sadovnjakih nam pripoveduje o skrbnem delu, osveščenosti, znanju kmetovalcev, pomembnem viru dohodka, tudi nuji za preživetjem, saj so ljudje s sadjem pomagali premagovati lakoto. Ko omenja veliko pestrost sadnih vrst in sort, ima v mislih predvsem stare sorte jabolk in hrušk, ki so najbolj zastopane. V kolekcijskem nasadu, ki so ga ustvarili pred nekaj leti so številne sorte ohranili predvsem z namenom, da vzdržujejo zakladnico genskega materiala in tako prispevajo k biotski raznovrstnosti. Prepričali smo se, da so travniški sadovnjaki zasajeni na strmih in manj vrednih zemljiščih. Lastniki so jih že v preteklosti umikali na zemljišča, kjer ni bila mogoča intenzivnejša obdelava. Le na posameznih večjih sadjarskih kmetijah so jih sadili na kvalitetnejša zemljišča. Na trajnem travinju z različnimi talnimi razmerami in vrstami tal je značilna velika vrstna pestrost. Tu živijo številne živali v tleh, žuželke in ptice v krošnjah, mahovi, lišaji in gobe na deblih dreves. Travniški sadovnjaki oblikujejo edinstven življenjski prostor za vrste, ki so vezane na odprto kulturno krajino, se pravi na ekstenzivne travnike in visokodebelna sadna drevesa. Med te vrste sodijo tudi redke in ogrožene vrste. Visokodebelna sadna drevesa in travniški sadovnjaki so del tradicionalne podeželske kulturne krajine. Vplivajo na lokalno mikroklimo. Ob številnih napovedih o klimatskih spremembah v bodoče in ob že doživetih neurjih so me prepričali o njihovi proti erozijski vlogi, ki so jo opravili predvsem na strmih kmetijskih zemljiščih. V raznoliko obdelani kulturni krajini, kjer se prepletajo gozdne površine in kmetijska zemljišča, pomenijo travniški sadovnjaki blag prehod med gozdom in travnikom. Podoben blag prehod med objekti in obdelanimi kmetijskimi zemljišči opravljajo tudi kadar se nahajajo v okolici zaselka, domačije. Kadar jih srečamo v okolici domačije lepo zakrivajo gospodarska poslopja in jih hkrati varujejo kot proti vetrni pasovi. Sadna drevesa in travniški sadovnjaki imajo veliko estetsko vlogo v krajini, saj s svojo prostorsko pojavnostjo prispevajo k vizualni pestrosti in členjenosti prostora. Najdemo posamezna drevesa, posamezne nasade v odprti krajini ali sadne drevorede ob cestah, javnih poteh in med mejnimi parcelami obdelanih kmetijskih zemljišč, ki sooblikujejo visoko turistično doživljajsko vrednost krajine zavarovanega območja. Kot strokovni sodelavec v Kozjanskem parku se je prvič s tovrstnimi trajnimi nasadi srečal ob izvajanju mednarodnega projekta z naslovom Visokodebelni travniški sadovnjaki kot element biotske raznovrstnosti in estetske vrednosti krajine, v okviru katerega so zasadili prvi manjši drevored starih sort hrušk. Sajenje sadnega drevja ob poteh je vpeljala že Marija Terezija. V časih peš hoje in živinskega tovornega prometa je bilo sadno drevje ob poteh zelo pomembno, saj je nudilo senco in hlad popotnikom ter tovornim živalim, lačnim pa dajalo hrano. Drevoredi nakazujejo smer v prostoru in pomagajo pri prostorski orientaciji. V Javnem zavodu Kozjanski park se skrbno ukvarjajo s travniškimi sadovnjaki že od leta 1999, kjer so se z novimi vsebinami in pristopi do projektnega dela vključili v nacionalni projekt Oživljanje travniških sadovnjakov in sadnih vrtov v Sloveniji. Ena od vsebin, ki je pustila zelo velik odmev v tem delu Slovenije, je že mednarodno uveljavljen Praznik kozjanskega jabolka, ki ste si ga danes ogledali. Polni lepih vtisov smo se v poznih popoldanskih urah odpravili nazaj proti domu.

Namen ogleda Prireditve kozjanskega jabolka je bil v prvi vrsti aktivno preživljanje prostega časa, ki je povezano z zabavo, navezovanjem novih poznanstev in spoznavanjem lepot, zanimivosti ter običajev različnih krajev naše države - z namenom razbremenitve družine, pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah, druženje, krepitev povezovanja med starostnimi generacijami in sprejemanje drugačnosti, s tem pa želimo invalidnim osebam pomagati pri vključevanju v normalno življenjsko okolje, naučiti jih samostojnega in neodvisnega življenja ter osamosvajanja od staršev, po drugi strani pa pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah.

v. d. predsednica
Vanda Hrovatin

Prebrano 5653 krat Nazadnje urejano na četrtek, 16 februar 2012 21:22