Skok na osrednjo vsebino
Natisni to stran
avg 2011 01

Poročilo o ogledu gradu Snežnik in muzeja Cerkniškega jezera

Cerknica je mesto in središče istoimenske občine. Leži na severnem robu Cerkniškega polja, ob ustju doline reke Cerkniščice, pod Gradiščem ( 858 m ), ki je zahodni pomol Slivnice

( 1114 m ). Staro mestno jedro Tabor je vrh nizke vzpetine. Novejši del naselja se širi ob njegovem vznožju po prodnem vršaju Cerkniščice na osamelec Sinjo gorico ter na Peščenk pod Gradiščem. Na kraškem polju prevladujejo občasno poplavljeni travniki, njive so le na vršaju Cerkniščice. Pod cesto proti Martinjaku so na robu polja veliki dvojni kozolci. Južno od Cerknice je na dnu kraškega polja presihajoče Cerkniško jezero. Njegova gladina niha med 546 in 552 m nadmorske višine. Jezero je s 26 km² površine največje v Sloveniji. V Cerknici je izhodišče poti na Slivnico, pod vrhom je oskrbovana planinska koča. Pašniki na Slivnici se zaradi postopnega pogozdovanja in zaraščanja močno krčijo. Slivnica je po ljudski pripovedki domovanje čarovnic, sicer pa razgledna točka na Cerkinško polje in okoliške kraške planote. Tik pod vrhom je Coprniška jama, iz katere se pozimi dviga topel vlažen zrak. Vlaga se kondenzira v meglo, kar je pripomoglo k nastanku legende o tem, da v jami bivajo coprnice. Junija tod cveti kranjska lilija. Vsako leto v Cerknici v pustnem času prirejajo tradicionalen pustni karneval. V Cerknici so se rodili skladatelj Fran Gerbič, psihiater Alfred Šerko, slikar Marko Šuštaršič in pesnik Jože Udovič.

V soboto 30. julija 2011 smo se v jutranjih urah odpravili na pot proti Cerknici. Naš prvi postanek smo naredili v Hotelu Rakov Škocjan za jutranjo kavico. Pot smo nadaljevali po makadamski cesti in kaj kmalu prispeli do Malega naravnega mostu, ki je šest metrov debel in dvajset metrov dolg lok, ki se boči dvainštirideset metrov visoko nad reko Rako. Most in udor sta nastala z udorom stropa v Zelških jamah. Mali naravni most je ostanek jamskega stropa. Ta je prekrival v pradavnini celoten udor. Vožnjo smo nadaljevali do Muzeja cerkniškega jezera. Sledil je ogled muzeja. V prvem prostoru smo si ogledali unikatno živo maketo Cerkniškega jezera, kjer smo v pomanjšanem merilu videli prostorski položaj jezera, njegovo širšo kraško okolico med coprniško Slivnico in gozdnatimi Javorniki. Ob strokovni razlagi smo natančno spoznali kako deluje vodni sistem oziroma nastajanje in presihanje kraškega fenomena Cerkniškega jezera. Ob prikazu vodnega sistema so nas spremljali tonski posnetki življenja ob jezeru. Tako smo resnično občutili vso naravo, vodo, ptice, živali... Živa Maketa Cerkniškega jezera je avtorsko delo Vekoslava Kebeta. Ta projekt je nastajal tri leta in je po izbiri materialov ter načinu izdelave unikat ter tudi prvi prikaz delovanja Cerkniškega jezera, ki natančno ponazarja stanje v naravi. Delo je plod avtorjevega poznavanja jezera.

Po mnenju strokovnjakov je maketa stvaritev, ki predstavlja s svojo celostno dodelanostjo rezultat njegovega osebnega ustvarjanja, vse pa se izoblikuje v njegovi pripovedi, ki jo predoča dogajanje na maketi o življenju narave Cerkniškega jezera. V prvem nadstropju smo si ogledali multimedijsko predstavitev Cerkniškega jezera v štirih letnih časih z naslovom Jzeru je jzera nej, kjer smo v sliki ob spremljavi glasbe in komentarjev spoznali podobe jezera ter življenje ob jezeru skozi objektiv domačina, ki jezero spremlja od malih nog. Po ogledu smo se zapeljali do vasi Dane - natančneje do Domačije Kandare, kjer so nas prisrčno sprejeli. Naš avtobus smo za nekaj časa zapustili in vožnjo do gradu Snežnik nadaljevali z lojtrnikom. Bili smo dobro razpoloženi in na lojtrniku smo si vožnjo popestrili celo s petjem. Ura vožnje je hitro minila in že smo prišli do gradu Snežnik, ki leži na skrajnem jugozahodnem robu Loške doline pod goro enakega imena ob robu gozda na skalni vzpetini. Sprehodili smo se po gradu in prijazna vodička nam je povedala veliko zanimivih stvari o zgodovini gradu. Izvedeli smo, da je grad po vsej verjetnosti nastal v enajstem stoletju, ko so posvetno oblast nad Loško dolino prevzeli oglejski patriarhi. Z gradnjo trdnjav so želeli zavarovati pomembne trgovske poti, ki so v tistih časih prav skozi Loško dolino potekale iz Furlanije in Primorja na Kranjsko. Prvotno trdnjavo Snežnik sta sestavljala dva vzporedna stolpa, ki sta oklepala notranje dvorišče. Med sabo sta bila povezana s hodnikom. Grad je imel tudi visoko obzidje in na zunanji strani globok obrambni jarek.

Grad je potnikom s Kranjske na Primorsko, ki so morali prečkati nepregledne in nevarne gozdove, nudil vojaško spremstvo, spočite konje in tudi prenočišče. Prvi znani gospodarji snežniškega gradu in ministeriali oglejskih patriarhov so bili gospodje Snežniški, ki se v listinah prvič omenjajo leta 1269 z Majnardom Snežniškim. Že v začetku štirinajstega stoletja pa se je začel propad rodbine Snežniških. S prodajanjem in zapuščanjem delov gradu številnim sinovom in hčeram so razbijali njegovo enotnost, tako da je bil ob koncu štirinajstega stoletja grad razdeljen na več lastnikov. Leta 1393 je četrtino gradu in nekaj pripadajočih kmetij podedoval sorodnik Snežniških, Viljem II. Lamberg, njegovi potomci pa so si v petnajstem stoletju pridobili celoten grad in mu v štirinajstem stoletju tudi dali novo, očarljivo renesančno podobo, ki jo le nekoliko spremenjeno lahko občudujemo še danes. S porokami je grad prešel najprej na rodbino Scheyer, nato pa na rodbino Pranck in v prvi tretjini sedemnajstega stoletja preko baronov Rambschisslov na kranjskega deželnega vladarja, kneza Eggenberga. Hkrati s Snežnikom je knez Eggenberg kupil tudi loško gospostvo in prenesel upravno središče loškega teritorija iz neudobnega, na visokem hribu stoječega loškega gradu v bolj prijazno in laže dostopno graščino Snežnik. Leta 1669 je Janez Žiga Eggenberg prodal loško - snežniško gospostvo knezu Janezu Vajkardu Auerspergu, grofu Kočevskem. Leta 1707 je celotno gospostvo prevzel grof Jurij Gotfrid Lichtenberg in leta 1718 dokončno spojil snežniško zemljiško posest z loškim gospostvom. Rodbina Lichtenberg je imela gospostvo 140 let in v tem času je morala doživljati stalno zmanjševanje pravic plemstva, ki je spremljalo centralistično politiko habsburške monarhije. V začetku XIX. stoletja Lichtenbergi niso bili več kos zaostrenim razmeram, prekomerno so se zadolževali in leta 1816 je bila opravljena prva sodna cenitev gospostva. Leta 1832 so bili prisiljeni sprejeti loterijsko posojilo. Glavni dobitek je bilo celotno gospostvo Snežnik oziroma 250.000 goldinarjev v gotovini. Srečni dobitnik, baje kovač z Ogrskega je raje vzel gotovino, Lichtenbergi pa so leta 1847 gospostvo prodali zakoncema Karis z Dunaja. Nova lastnika sta kmalu bankrotirala. Posestvo je na dražbi leta 1853 za 800.000 goldinarjev kupil nemški knez Oton Viktor Schoenburg - Waldenburg. Knez Jurij, tretji sin kneza Otona Viktorja, je grad podedoval leta 1859 in ga uredil kot poletno in lovsko rezidenco. Dal je sezidati nadstropje, dva stolpiča, teraso, dvignil obzidje, napolnil notranjost z dragocenim pohištvom in drugo opremo ter dal urediti angleški park ob gradu. Posestvo je želel za večne čase ohraniti svojim potomcem, zato ga je konstituiral kot dedno rodbinsko posestvo fidejkomis. Za gospodarjenje z gozdovi je najel najboljše strokovnjake. Bil je pokrovitelj prve slovenske gozdarske šole, ki je na njegovem posestvu delovala od 1869 do 1875, nato pa je bila zaradi nemškega političnega pritiska ukinjena. Knez Jurij je s postavitvijo parne žage omogočil začetek moderne industrije v Loški dolini. V gozdove je ponovno naselil jelenjad, v ribnike postrvi in dal zgraditi številne gozdne ceste. Leta 1902 je kneza Jurija nasledil njegov prvorojenec Herman, ki je bil v diplomatski službi. Po prvi svetovni vojni je bilo posestvo z rapalsko pogodbo razdeljeno med kraljevino SHS in Italijo. Ker je bil lastnik nemški državljan, je bil nad posestvom razglašen sekvester, ki je bil ukinjen leta 1924. Knez Herman je umrl leta 1943 na rodbinskem gradu Hermsdorf pri Dresdenu. Med drugo svetovno vojno je grajski oskrbnik vešče ubranil grad pred plenilci, zato lahko v njem še vedno občudujemo skoraj nedotaknjeno opremo in umetnine iz časa knezov Schoenburgov. Po ogledu smo se sprehodili sto metrov stran, kjer nas je prisrčno sprejel Jože Šraj iz Polharskega muzeja. Predstavil nam je lovsko zbirko in Polharski muzej.

Izvedeli smo, da je v Snežniku že od leta 1980 na ogled za te kraje zelo značilna lovska zbirka. Zbirka vsebuje trofeje avtohtone divjadi snežniško javorniškega masiva in Cerkniškega jezera. Polharski muzej pa je originalen prikaz načina življenja, lova na polhe in njegove uporabe v gospodarske in prehrambene namene nekoč in danes. V lovski zbirki so predstavljene živali katere živijo na tem območju, od zveri do jelenjadi, srnjadi, majhnih roparic ter precej ptičjih vrst. Takoj po vstopu v muzej nas je pozdravil za leto 2005 v medijih največkrat omenjen prebivalec naših gozdov - medved, družbo pa mu delajo še ris, volk, lisica ter divja mačka. V Polharskem muzeju smo si ogledali zbirko, ki prikazuje tradicionalni lov na polhe, ki je na tem območju omenjena že v trinajstem stoletju. Polšji lov je v tem delu notranjske še vedno aktualen in živ, čeprav ne predstavlja več gospodarske koristi kot je bilo to nekoč, ko je bilo polhovo meso pomembna obogatitev jedilnika preprostih ljudi, polšja mast vsestransko zdravilna, kožuščki pa surovina za pokrivala tako imenovane " polhovke ". Udeleženci smo izvedeli veliko o življenjskih navadah tega zvedavega glodalca, o tradicionalnih načinih lova, pripravi in shranjevanju polhovega mesa ter izdelavi polhovk. In o polhu in njegovih navadah je pisal že Janez Vajkard Valvasor v " Slavi vojvodine kranjske " iz katere je tudi naslednji stavek. " Je pa na kranjskem čudna živalca, ki je ne vidiš z lepa po drugih evropskih deželah, a jih je tu prav veliko - po kranjsko ji pravijo polh. Polh je nekoliko večji od podgane, ki ji je po sivi barvi tudi sicer nepodoben. Je sadje kakor veverice, ki jim je enak po velikosti. Zadovoljen je tudi z bukovim žirom. Te živalce prebivajo vso zimo pod zemljo, v poletnem času pa pridejo na dan, v velikih bukovih gozdovih samo iz ene luknje po več tisoč. Pravijo za trdno, da jih goni vrag na pašo. " Po Valvazorjevem pričanju je tudi nastal znani bakrorez " Hudič goni polhe na pašo ". Naši želodčki pa so bili prazni in od tu smo se odpravili do Gostilne Miklavčič v Velikih Blokah, kjer so nam postregli z okusnim kosilom. In vsake stvari je enkrat konec. Čakala nas je edino še pot proti domu.

Namen enodnevnega izleta je v prvi vrsti, da se spoznamo med seboj, družimo ter zabavamo, po drugi strani pa si izmenjamo izkušnje, s tem pa želimo invalidnim osebam pomagati pri vključevanju v normalno življenjsko okolje, naučiti jih samostojnega in neodvisnega življenja ter osamosvajanja od staršev, po drugi strani pa pridobivanje novih izkušenj v različnih okoljih in situacijah.

Vanda Hrovatin, v. d. predsednica

Prebrano 6414 krat Nazadnje urejano na sreda, 19 junij 2013 14:02